Mnenja o tem, katera je bila najboljša izmed številnih inkarnacij prog rock titanov King Crimson so še dandanes precej deljena. V primeru, da je glavno merilo prepoznavnost, kar se tiče širše odmevnosti imen posameznih glasbenikov, potem je bila prav gotovo najbolj razvpita King Crimson verzija tista iz obdobja med letoma 1973 in 1974, ki je poleg briljantnega kitarista in strogega poglavarja Roberta Frippa vsebovala še basista/pevca Johna Wettona (ex-Family, kasneje Asia in še cel kup drugih skupin), bobnarja Billa Bruforda (ex-Yes) in violinista/klaviaturista Davida Crossa (kasneje sodeloval s skupino Jade Warrior).
V zgodnji verziji te King Crimson inkarnacije, ki je bila zasvojena z jazzrockovskim improviziranjem, se je nahajal tudi dodatni bobnar in tolkalist, nepozabni 'dadaist' Jamie Muir, ki je band, uradno zaradi zloma roke, neuradno pa zaradi različnih artističnih in vrednostnih vizij, zapustil že po enem letu, da je lahko potem postal budistični menih. Muir je sodeloval zgolj na enem King Crimson albumu in sicer na mojstrovini »Larks' Tongues in Aspic« (1973). Frippa, v skladu z njegovo naravo, to ni kaj prida ganilo in ko so King Crimson 30. marca 1974 nastopili v Mainzu, od koder izvira ta uradni koncertni posnetek zelo dobre zvočne kvalitete, ki je leta 2001 prvič izšel pri neodvisni založbi, je bil že zaposlen z načrtovanjem prihodnjega studijskega albuma.
Ta verzija King Crimson leta 1974 na odrih ni samo prosto improvizirala, povsod kadar se je to dalo, temveč je igrala tudi povsem nove kompozicije, ki so se nekaj mesecev kasneje znašle na studijskem dosežku »Starless And Bible Black« (1974). Še več, nekatere »Starless And Bible Black« skladbe so bile posnete 'v živo', se pravi na različnih koncertnih nastopih med turnejo v letu 1974.
King Crimson so svoj nastop v Mainzu odprli z dvema kratkima improvizacijama, »The Savage« ter »Arabica«, med kateri so stisnili skladbo »Dr Diamond«, ki iz nepojasnjenih razlogov nikoli ni izšla na kakšnem King Crimson studijskem albumu. Obe improvizaciji, kar se tiče njunih ambientalnih plati, vsebujeta kar ustrezna naslova, medtem ko bi se »Dr Diamond« lahko imenoval tudi »Dr Fripp«, saj na njem dominirajo kitaristove brutalne in matematično precizne pasaže. Wetton, ki navdušuje tudi s polaganjem kompleksnih bas linij, pri petju uspešno prehaja med gnevom in melanholičnostjo, medtem ko vse skupaj popestrijo še strastne violinske pasaže. Slednje so tej verziji King Crimson vselej vnašale nek rustikalen pridih. Brufordovo bobnanje je prava paša za vse ljubitelje velikih tehničnih mojstrov bobnarske postavitve in predrznih časovnih prehodov.
»Exiles«, ena najlepših skladb te ere, kjer blestijo predvsem Crossovi violinski aranžmaji, medtem ko Wetton uspešno demonstrira, zakaj je bil vedno eden najbolj cenjenih progrockovskih pevcev, ublaži precej brezkompromisen in kaotičen začetek tega koncerta. Improvizacija »Atria« je naphana z avantgardnimi ostružki, medtem ko je atmosfera najbližja kakšni psihadelični nočni mori, kjer so poslanski zombiji že zdavnaj pohrustali zadnji nakradeni denar. Temu sledi »The Night Watch«, še ena klasika 'z glavo in repom', ki je bila navdihnjena z Rembrandtovo sliko 'Nočna straža' in kjer temu ustrezno vladajo mogočni baročni aranžmaji. Ta verzija ni odpeta s takšnim žarom in tenkočutnostjo kot tista, ki je izšla na »Starless And Bible Black«, saj Wetton nekaj verzov odpoje preveč hlastno, medtem ko Fripp in Cross na melotronu oziroma violini opravita levji delež pri stvaritvi veličastne atmosfere.
Vrhunec tega posnetka predstavlja izvedba melanholičnega epa »Starless«, ki je v studijski verziji izšel na mojstrovini »Red« (1974), poslovilnem albumu tria Fripp/Wetton/Bruford. Tu se zelo dobro izkaže celoten band, še posebno violinist Cross, ki je na albumu »Red« samo še gostujoči član. »Lament« sodi med najbolj nenavadne stvaritve v King Crimson povesti, razen tega ga odlikuje še skrajno sarkastično besedilo, tako da se Wettonov vokal tu počuti izjemno domače. Tudi na tej verziji se lahko sliši izjemna skladateljsko-aranžerska dualnost te verzije legendarne skupine, saj tu potekajo nenehna izmenjavanja med kaotičnimi in melanholičnimi trenutki.
»Trio« je izšel tudi na »Starless And Bible Black«, pri čemer ne preseneča, da je Fripp v ožji izbor za uvrstitev na album izbral ravno to improvizacijo, saj vsebuje ambientalno nadvse prijetne motive, ki nekoliko ublažijo mračno, brutalno, sarkastično in kaotično naravo večine ustvarjalnega opusa iz te King Crimson ere. Na koncu tega koncertnega posnetka se nahaja zelo dobra izvedba »Larks' Tongues in Aspic« standarda »Easy Money«, kjer še posebno zablesti Wetton s svojimi sarkastično zabeljenimi vokalnimi manierizmi, medtem ko njegovi tovariši z improvizacijskimi odklopi poskrbijo za stopnjevanje dramatične atmosfere. Skrajno sarkastično besedilo Wettonovega prijatelja Richarda Palmerja-Jamesa o vampirskem kapitalizmu in finančnih špekulantih je žal aktualno bolj kot kadarkoli prej.
Improvizacijski vrtiljak »Live in Mainz« je eden izmed boljših koncertnih dokumentov iz zakladnice Wetton era King Crimson, obenem pa je zgodovinski testament genialnega banda, ki je tedaj že začel pokati po šivih. Na vseh izvedbah se lahko sliši, da je bil band med nastopom v Mainzu odlično razpoložen. Wetton je v spremni besedi napisal, da je večina ovacij s strani publike pripadala Američanom, saj je bilo tedaj v Mainzu eno izmed številnih ameriških vojaških oporišč na območju Zahodne Nemčije, a kar nekako težko je verjeti, da so vojaki 'strica Sama' s svojimi družinami hodili na koncerte skupin kot so King Crimson. Po ameriškem delu turneje in izidu albuma »Red«, je bilo leta 1974 vsega konec, kar se tiče te verzije banda, ki za marsikoga še dandanes ostaja najbolj priljubljena verzija 'Škrlatnih kraljev'.
na vrh