Set lista je podobna kot na prejšnjem '98 Live Meltdown albumu, ampak občutki, ki te prevzamejo ob poslušanju novega živega albuma jeklene neuničljive pošasti imenovane Judas Priest, so popolnoma drugi, pravzaprav bolje rečeno popolnoma novi. Gre za album, ki daleč prednjači pred Judas Priest uradnimi izdajami albumov v živo, kar se tiče intenzivnosti zvoka in energičnosti same odrske predstave skupine. To je album "v enem kosu" in ne sestavljanka komadov iz različnih odrov širom svetovne turneje, kot je bila to navada skupine v preteklosti. Nasploh je za Judas Priest v halfordovskem obdobju veljalo pravilo studijskega "peglanja" njihovih živih izdelkov. Že '98 Live Meltdown je pomenil velik odklon od tega, z najnovejšim živim albumom pa so Judas Priest "post festum" studijskim popravkom očitno rekli dokončni zbogom.
Kar velja posebej izpostaviti je predstava "Ripperja" Owensa, ki se je dokončno osvobodil vseh spon, ki so ga vezale na njegovega slavnega predhodnika za mikrofonom in pritiske vseh "Halford era" Judas Priest oboževalcev, zaradi katerih se je na '98 Live Meltdown večkrat zelo očitno zatekal k posnemanju Halforda. Tokrat imamo pred seboj pravega in popolnoma sproščenega, to je s Halfordom neobremenjenega Ripperja, ki si je vzel veliko svobode tudi v improvizaciji nekaterih Judas Priest klasik. V nižjih in srednjih sekvencah dejansko para in reže s svojim mestoma zares namerno surovim rjovežem, kar dodaja že tako uničujoče jekleni enkratnosti zvoka skupine še dodatno mero agresije. V visokih in najvišjih sekvencah dokaže, da je zares v vrhunski formi (npr. nekaj sekundni krik v "Victim Of Changes" pri izhodu iz pesmi). Da spravi Halforda na kolena kadar se mu zahoče, tako ni treba posebej poudarjati
Zvok je v celoti bolj udaren, močnejši. Hočem reči, da "novi pristi" v živo zvenijo še bolj povamirjeno, kot so na '98 Live Meltdown. Dvojec Tipton/Downing si je vzel še več svobode v izvedbi raznoraznih ter seveda znova unikatno impresivnih in barvitih kitarskih okraskov, ki izstopajo še posebej na prehodih v pesmih. In na srečo teh v studiju tokrat niso "poradirali" in čeznje nasneli "lepših".
Novi živi album prekaša predhodnika v celoti. To so do sedaj nedvomno zvokovno naviti Judas Priest do svojih skrajnih meja. "Žlajsajo" kot vedno na polno, s polnimi jajci, brezkompromisno, žejni nove krvi, zatorej vedno do konca prepričljivi. Novi živi dokument je ohranil vso zvokovno avtentičnost skupine na odru, kot še nobeden njihov doslej. Po vseh teh letih ostajajo Judas Priest v srcih iskreno mladi in še naprej izvirna abeceda heavy metala. In prosim vas, pri slednji opazki ne vlecite znova Black Sabbath iz 70% raztopine etanola.
na vrh