Gallagher, Rory: Live In Europe

Live In Europe je zbirka živih posnetkov irskega blues rock legionarja Roryja Gallagherja, nastalih na različnih lokacijah tekom evropske koncertne turneje februarja in marca 1972. Gre za unikatno zvočno dokumentacijo zgodnje inkarnacije Gallagherjeve zasedbe, takrat še tria, ki poleg dolgoletnega kitaristovega prijatelja Gerryja McAvoyja zaposluje tudi usluge bobnarja Wilgarja Campbella. Album hkrati dokazuje, da je v tej zgodnji razvojni fazi Gallagher pogosto z zanimanjem pokukal tudi okraj okvirov elementarnega bluesa ali blues rocka.

Kar na Live In Europe najbolj fascinira je predvsem dejstvo, kako jasno izpiljen in karakterno dodelan zvok je v tej relativno zgodnji fazi solistične glasbene poti krasil Rorya Gallagherja. Album sestavlja dobro balansiran komplet skladb, avtorskih zamisli ter seveda priredb blues standardov in treh obskurnih tradicionalnih napevov, katerega glavna izrazna komponenta vseskozi ostaja silna impaktnost in domiselnost kitaristove interpretacije. Opazno angažirani Gallagher uvodoma servira razgibano Messin' With The Kid blues legende Junior Wellsa. Roryev pristop je drzen od prvega takta dalje, dirjava izvedba klasike pa z vsemi svojimi razpoloženjskimi vzponi in padci servira izjemno koheziven skupek temeljih elementov bluesa in rocka, na katerih smelo gradi tudi odlična Laundromat. Rory gre z vihravo izvedbo In Your Town, katero krasi arogantno vijuganje slide kitare, v odkrivanju dometa omenjene žanrske simbioze še korak dlje, vrhunec ekstaze pa doseže s predrzno glasbeno kreacijo Bullfrog Blues, ki je iz mlečnozobega tradicionalnega motiva pod pokroviteljstvom neizčrpne kitaristove domišljije zrasla v neusmiljeni blues rokerski rušilec.

Gallagher je bil od nekdaj vešč mojstrskega obvladovanja razpoloženjskih obratov. Tudi Live In Europe tako vztrajno niha od ostrih, rokovsko orientiranih momentov, do skrajno subtilnih trenutkov. Z I Could've Had Religion se Rory uvodoma obregne ob ostre robove tradicije blues glasbe, kjer je odzivanje izključno instinktivne narave, vse ritmične oblike pa hitro izgubijo na svojem pomenu. Gre za klasičen primer umetniškega purizma Rorya Gallagherja, glasbenika, ki se je pred strašljivo tišino popolnoma prevzete množico pogosto brezsramno potopil v osamo intimnega glasbenega občevanja. S podobnim odmikanjem od sveta kitarist postreže z nenasitnim iskanjim glasbene lepote v koketiranju s folk vplivi, s katerimi je Rory ob domiselni podpori mandoline oplemenitil zvokovno sliko skladbe Going To My Home Town. Na Pistol Slapper Blues se denimo zdi, kot da Gallagher občinstva sploh ne potrebuje, oziroma se na želje in pričakovanja slednjega niti slučajno ne ozira. Kantavtorsko razpoloženi Gallagher pravzaprav deli globoke osebne občutke, obrnjene navznoter, ob tem pa izvedbe prej omenjenih tradicionalnih motivov izzvenijo maksimalno vživeto, kot bi šlo za ljubosumno negovanje kitaristovih lastnih zamisli.

Rory Gallagher je tekom 70tih poskrbel za serijsko dostavo samih odličnih studijski albumov, slišati Gallagherja v živo, takrat, ko je bil na višku svojih ustvarjalnih moči, pa je brez dvoma morala biti izkušnja posebne sorte. Gallagherjeva koncertna zapuščina je na srečo mlajših generacij ovekovečena na številnih nosilcih zvoka, najbolj prepričljivo demonstracijo neponovljivosti umetnika pa poleg famozne Irish Tour (RockLine recenzija tukaj) najdemo prav na Live In Europe. Album dokazuje, da je bila Roryeva odrska predstava dovolj vitalna in razburljiva tudi pred "implantacijo" zvoka klaviatur, ki je v obliki razvojno pogojene zvokovne adaptacije sledila leta kasneje. Pristna in surova demonstracija impresivne odrske moči enega najbolj krivično spregledanih kitaristov blues rock srenje!