Četrta studijska in hkrati druga koncertna inkarnacija angleških progresivnorockovskih legend King Crimson je bila bržkone najbolj kaotična in nepredvidljiva verzija banda v njihovi celotni zgodovini. To velja tako za njihov studijski kot koncertni opus. Nasprotja in trenja med člani tega banda so bila ves čas neverjetna, zato je kar nekoliko čudno, da ta postava ni razpadla že veliko prej kot po enem letu. Na različnih straneh bregov sta bila originalna člana, genialni in ekscentrični kitarist Robert Fripp ter pisec besedil/igralec VC3 sintetizatorja Peter Sinfiled, ki sta čedalje teže prenašala drug drugega (Fripp je bil sit Sinfieldovih fantazijskih in obenem čedalje bolj seksualno obarvanih besedil, Sinfielda pa je motila Frippova avtoritarna figura), medtem ko so jima družbo delali dokazovanja žejni novinci, Boz Burrell (vokal, bas kitara), Ian Wallace (bobni) in Mel Collins (saksofon, flavta), ki so komaj čakali na ameriški del turneje.
Problem pri novincih je bil v tem, da so, z morebitno izjemo Collinsa, gojili povsem drugačno glasbeno vizijo kot Fripp, saj jim je na trenutke precej bolj kot prog rock in jazz fusion dišal blues, kar se lahko zazna že na »Islands« (1971) skladbi »Ladies Of the Road« ter po Bozovem na trenutke skorajda 'amerikaniziranem' načinu petja, ki se nikakor ni vklapljal v prepoznavni, 'romantični in staroangleški' King Crimson koncept, vsaj kar se tiče vokalne izvedbe njihovih zgodnjih skladb. Nič čudnega, da se je Burrell naslednje leto pridružil originalni verziji Bad Company, medtem ko sta Wallace in Collins za kratek čas priskočila na pomoč blues ikoni Alexisu Kornerju.
Kot da vse to ne bi bilo dovolj, pa so se 'zelenci' med ameriškim delom turneje želeli še obilno zabavati in ponočevati, tako da so Frippu 13. decembra 1971, ko so King Crimson nastopili v Detroitu in od koder tudi izvira koncertni posnetek z naslovom »Live in Detroit«, ki je leta 2001 izšel pri neodvisni založbi Discipline Globile Mobile, že pošteno popuščali živci, čeprav je bil to eden redkih nastopov te inkarnacije prog legend, ki si zasluži oceno 'prav dobro', če že ne 'odlično'. Njihovi nastopi so bili kot dan in noč, odvisno od večera; en večer so ponudili briljantno predstavo in bili naslednjo noč povsem neprepoznavni, kot da ne bi šlo za isti band. Za Sinfielda, ki je v tem večeru aktivno izvabljal eksperimentalne, za tiste čase inovativne zvoke iz svojega VC3 sintetizatorja, je bil to eden zadnjih nastopov v vlogi člana King Crimson, saj mu je Fripp kmalu postavil ultimat v slogu 'ali jaz ali ti: nekdo mora iz banda'.
Ta inkarnacija King Crimson je večino svojih koncertni nastopov odpirala z »In The Wake of Poseidon« (1970) energetskim katalizatorjem »Pictures of a City«, ki jim je v tem večeru, skupaj s kaotično jazzovsko improvizacijo, zares uspela, čeprav je bilo Bozovo petje in predvsem naglaševanje določenih verzov te klasike precej nenavadno. Ni presenetljivo, da je band v tem večeru izvedel kar tri skladbe z albuma »Islands«, edinega studijskega dosežka te verzije King Crimson. Še posebno posrečeno je to pot izpadla »Formentera Lady« s Collinsovimi uvodnimi improvizacijami na flavti, kjer se naelektreno vzdušje nekoliko poleže v korist eterične atmosfere, kar traja vse do razvratnega jazz rock fusion inštrumentala »Sailor's Tale« na katerem Fripp navduši s supersonično kitarsko solažo.
Enega izmed boljših trenutkov tega King Crimson nastopa v Detroitu je brez dvoma predstavljala izvedba »Lizard« (1970) klasike »Cirkus«, ki v uvodu vsebuje dramatične zvoke butanja morskih valov prek Sinfieldovega efekta na VC3 sintetizatorju. Bozova vokalna interpretacija je to pot precej bolj prepričljiva, saj je bil pokojni basist/pevec po barvi glasu bližji Gordonu Haskellu (pevcu studijske verzije »Cirkus«) kot originalnemu King Crimson vokalistu Gregu Lakeu, medtem ko melotronsko-saksofonski aranžmaji zvenijo skorajda še bolj zlovešče in brutalno kot na studijski verziji. »Ladies Of The Road«, kjer je moč slišati redke elemente bluesa v glasbi King Crimson in tudi refren na bazi Paula McCartneya, je bila zagotovo najbolj reprezentativna skladba te verzije banda. Bozovo povsem nepotrebno, bluesovsko obarvano repenčenje in vreščanje v refrenu ter precej bizarno petje določenih verzov, ko mu gre zraven skorajda na smeh, sodijo med redke neumestne, če že ne slabe trenutke tega posnetka. Ta »Islands« skladba je bila sicer pri publiki zaradi svoje dostopnosti vedno nadvse priljubljena, čeprav je šlo Frippu močno na živce Sinfieldovo seksualno besedilo o lahkoživih spremljevalkah rock glasbenikov. Strogi kitarski asket je iz dna duše črtal hedonistično filozofijo preostalih članov banda.
Med pozitivna presenečenja sodi inštrumentalna improvizacija »Groon« (studijska verzija se nahaja na B-strani singla »Cat Food«), kjer med divjimi improvizacijskimi meandri navduši predvsem pokojni Ian Wallace z monstruoznim bobnarskim solom. »21st Century Schizoid Man« je, kljub nekoliko skrajšani verziji in odsotnosti saksofonskih solaž, v tem večeru izpadel zelo solidno. Na koncu izvedbe tega zimzelena pa se pripeti tudi edini pravi incident v tem večeru. Medtem ko Fripp v svoji uglajeni, književni angleščini predstavlja posamezne člane banda mu zaradi nevzgojenosti detroitskega občinstva (nek pijani norec se vmes zadere »shut up for fuck's sake«) popustijo živci, a se potem vendarle hitro zbere in ob pravem trenutku razvajeni ameriški publiki popiha na dušo, obenem pa razloži zakaj band rajši izvaja novejše skladbe kot starejše. »Mars« oziroma »Devil's Triangle« je v uvodu zaznamovan z zloveščim in skorajda oglušujočim zvokom letalskega bombardiranja, ki je bil produkt Sinfieldovega VC3 sintetizatorja, medtem ko mogočna melotronska valovanja utrejo pot neusmiljenemu bojnemu maršu.
King Crimson na čelu z Bobom Frippom so bili v tej fazi svoje kariere že pošteno siti nenehnih zahtev po igranju favoritov z legendarnega prvenca (takšen primer je bil denimo ep »Epitaph«, ki je v tem obdobju že izginil iz njihovih set list), zato ne čudi, da so si rekli 'bes naj vzame vse skupaj' in za veliki finale nepričakovano odigrali nadvse bizarno, bluesovsko in močno skrajšano verzijo znamenitega zimzelena »In The Court of The Crimson King«, katerega bi lahko v tem večeru preimenovali kar v »In The Court of B.B. King«. Podobne, nadvse bizarne interpretacije nekaterih klasik so bile sicer precej pogoste za to inkarnacijo progrockovskih legend in so posredno prav tako prispevale k temu, da je ta band že v naslednjem letu, potem ko je Fripp prevzel absolutno kontrolo, hitro razpadel.
»Live in Detorit« predstavlja precej zanimiv in razmeroma kvaliteten posnetek najbolj kaotične King Crimson inkarnacije, ki je ves čas 'pokala po šivih', a je v tem večeru zmogla še dovolj medsebojne kohezije in elana, da je izvedla enega boljših nastopov v letu 1971. Te verzije King Crimson je bilo konec že 8. januarja 1972, ko je Sinfield, po dolgotrajnem pravdanju, odšel iz banda. Od takrat je Fripp nesporen poglavar teh progrockovskih velikanov. Band je kot kvartet zdržal še do zaključka ameriške turneje 1. aprila 1972, nakar je Fripp za kratek čas ostal sam in so se začele pojavljati špekulacije o njegovem možnem sodelovanju z bobnarjem Jonom Hisemanom (Colosseum, Colosseum II) iz česar potem ni bilo nič. Dva člana »Islands« postave (Boz in Wallace) sta danes žal že pokojnika, medtem ko je Collins po več kot štirih desetletjih spet Frippov prijatelj in član najnovejše King Crimson inkarnacije.
na vrh