Jorn: Live In America

Jorn Lande, kot vselej rad povem, eden izmed najimenitnejših pevcev vala nove generacije polja melodičnega hard rocka, član mnogih skupin, za katerega se le te kar stepejo, kadar možakar kandidira za pridružitev na mestu vloge pevca, se je očitno naposled v vsej polnosti posvetil solo karieri.

Njegov poslednji studijski dosežek "The Duke" (2006), kateri znova ne skriva svojih velikih kvalitet, je Jorn sedaj nadgradil še z izdajo svojega prvega koncertnega albuma v karieri. Gre za dvojni plošček, ki je ujel skozi zvočni zapis na trakove Jornov nastop na Prog Power Festivalu v Atlanti (ZDA), v prejšnjem letu. Ker Jorn ni bil headliner na tem festivalu, je bila njegova pojava na odru časovno omejena na dobro uro, zato je možakar zapolnil drugi disk z minutažo tako, da je dodal nanj nekaj studijskih bonus skladb kot so Sacrificial Feelings, na novo odigrana skladba Out To Every Nation in seveda nova priredba združena v sotrk klasik Lonely Is The World/Letters From Earth, ki potrjuje naklonjenost možakarja albumom Black Sabbath, z Ronnie James Diom za krmilom mikrofona.

Tukaj ne potrebujemo nobenega strašnega vizionarja, da bi dobili potrditev vrhunske odrske eksekucije materiala, briljantnih pevskih akrobacij tega unikatnega pevca, odlične nenehne komunikacije med vsemi člani ekipe na odru. Jorn definitivno doživlja pravi razcvet kot glasbeni umetnik in o tem ne gre prav v ničemer dvomiti, kadar vzamemo v precep slušalk tudi njegov koncertni album "Live In America". "Lojtrica domačih" skozi venček priredb Whitesnake klasik, vam potrga uhlje, kot bi šli na svojih pritrdiščih skozi snop najbolj finega laserja, torej še dojameš ne kdaj. Jorn ubija s svojo toplino in čutnim žarom, kot tudi z rušilno eruptivnimi izbruhi, mož ostaja energetsko še naprej velik v svojem početju. Najmočnejši in najizrazitejši je v srednjih vokalnih registrih, briljira pa v tem še posebej seveda skozi tehniko Coverdaleovske erotike petja verzov skozi izdih, ki posebno zasijejo na mirnih delih.

Vse bi bilo super, če ne bi ob tem trčili v element, ki pravzaprav sesuje zanimivost albuma na celi črti. Jorn in kompanija so si namreč privoščili preobilno solitično izživljanje preko koncertnega nastopa. Njegovi kompanjoni niso nič več, kot le dobri posnemovalci postavljenih standardov skozi sedemdeseta. Nihče izmed njih ne poseduje slogovne prepoznavnosti, po kateri bi že po nekaj tonih ali zaporedjih ritmičnih taktov, spoznal njegovo unikatno posebnost in artistično nedosegljivost, kot gradnika edinstvene karizme. Kot ni Jorn Lande David Coverdale, tudi njegov bobnar ni Cozy Powell, ne kitarist Ritchie Blackmore. Očitno so fantje na to pozabili in nam odžrli prostor za integracijo treh ali štirih dodatnih Jornovih skladb, katere bi namesto točk soliranja, lahko fant odpel v živo. Na koncert Jorna Landeja namreč prideš z osnovnim namenom, da prisluhneš Jornu! Solaže so pač neizrazne in dolgočasno izpete. Razpotegnjeno soliranje obeh kitar in bobnov v svoji neduhovitosti, ubijejo v hipu vso koncertno vzdušje in pretočnost tega posnetka. Ta poteza zamori prisotnost Jorna, kot vokalista oziroma centralne koncertne figure, kateri tu tako izgubi svojo dominanco ter še posebej kompaktno udarnost, katere skupina tako nikakor ne uspe razviti med nastopom in je zato tudi dvojni koncertni plošček ni uspel zabeležiti.

Človek bi ubijal za Jornov vokal, a to pot se moramo prilagoditi, dejstvu, da so dobili primat ob Jornu tudi njegovi zvesti delavci in da pač to ni 100% Jorn Lande. Škoda. Velika škoda, kajti vemo kako fantastičen je ta pevec, kadar lahko razvije vso svojo pevsko voltažo, kateri danes lahko sledijo le redki pevci njegove generacije, v svojem poslu. Upajmo, da se možakar iz te napake hitro nauči nekaj koristnega. Preprosto je to prekratek koncertni posnetek, da bi si lahko privoščil kaj takšnega. Solaže ne bi moteče zbadale ušes, če bi bili priča koncertni minutaži tega izdelka, katera bi obsegala čas trajanja dveh ur. Je pa "Live In America" v svoji integriteti personifikacija udarne voltaže in kljub temu značilne Jorn energije, ki jo bodo oboževalci tega pevca sprejeli brez zadržkov, kljub njegovemu posnemanju solističnih izletov uradnih koncertnih izdaj skupin polpretekle zgodovine Whitesnake, Deep Purple, Rainbow, Dio, katere so Jornu vsekakor zapisane globoko v srce.