Live from Madison Square Garden se vsebinsko razumljivo napaja predvsem iz Blind Faith zapuščine, okoli katere navdušeno migotajo mogočne izvedbe raznobarvnih cvetk diskografskih presežkov zasedb Traffic, Derek and the Dominos in Claptonove solo kariere, nekaj prostora pa se je poleg vselej prisotnih blues standardov našlo tudi za dokaj nepričakovano revitalizacijo sijaja Hendrixovih diamantov. Grizljanje skozi 21 delni set skladb albuma poleg navdahnjene in obenem rutinirano odtegnjene inštrumentalne igre zaznamuje energično vokalno podajanje vlog obeh glasbenikov, kljub temu pa Winwood razumljivo ohranja pozicijo nosilca glavnih vokalnih zadolžitev. Winwood vokalno vseskozi briljira, ob tem pa še kako veseli dejstvo, da ga leta niso oropala značilne jadikujoče note, ki njegovo interpretacijo dela tako prepoznavno. Steve Winwood za prikazovanj svojih osupljivih glasovnih talentov ne koristi bližnjic ali kakšnih drugi olajševalnih okoliščin. Vsak njegov obrat je skrbno trasiran vokalni približek originalu, seveda vključujoč obvezno improvizirane akrobacije, ki pa nikakor niso nastavljene v korist zvitega zakrivanja lukenj v vokalu. Slednji se resda tu in tam komaj opazno prelomi, na Had To Cry Today in Dear Mr. Fantasy se recimo zdi višina izvirnika komaj dosegljiva, kljub temu pa ni razlogov, da nas Steve nebi odpihnil s serijskim dostavljanjem prvovrstne glasovne manifestacije, ki čustveno eruptira v Georgia On My Mind velikega pevčevega vzornika Raya Charlesa. Winwood se pokaže tudi v vlogi izvrstnega interpreta konkretneje granuliranih motivov, kot je Sleeping In The Ground, ki izpod mojstrovih rok izzveni kot elegantno in lepo frizirano posvetilo blues standardu Sama Myersa. Barve glasbenikove solo kariere zastopa Split Decision, medtem ko se radoživo društvo Traffic presežkov grmadi okoli močne ritmične karoserije Pearly Queen, potentnega inštrumentala Glad in iskrenega tenkočutja skovanke No Face, No Name, No Number.
O Ericu Claptonu je bilo v preteklosti povedano že mnogo zanimivega. Eric je kot vino, zdi se da z leti postaja samo še slajši, bolj spontan, po svoje celo bolj igriv, vsekakor pa ostaja neizzvani mentor blues kitare. Ob izjemnih interpretacijskih sposobnostih, edinstveno izpiljenemu slogu kitarske igre, ki je tekom diskografskih vzponov in vratolomnih padcev glasbenika prodrl skozi vse sfere človeških emocij in občutij, je Eric izoblikoval unikaten glasbeni izraz, ki je v navdih in inspiracijo generacijam. Ericovi koncertni posnetki so poslušalcu vedno zagotavljali razburljivo doživljanje čarov raznovrstnega glasbenega bogastva, sploh kasneje v karieri, ko se je vse pogosteje loteval različnih izraznih stilov. Obširen slogovni razpon glasbenika je na albumu evidenten (kot zanimivost velja tudi omeniti, da je Live From Madison Square Garden eden redkih Ericovih koncertnih albumov, na katerem ne boste našli zvočnih zapisov Cream ere). Ob grobem prerivanju Blind Faith železnin bo nasmeh na obraze Claptonovih oboževalcev gotovo privabila prisotnost Derek and the Dominos klasike Tell The Truth, sploh pa zlovoljno razpoložena Forever Man, katere letnik za razliko od ostalih že pošteno osivelih skladb albuma, datira v sredo 80tih let. Tu je tudi Double Trouble Otisa Rusha, eden redkih blues standardov, ki je skozi leta preživel v vlogi favorita Claptonovega živega repertoarja. Kjer se pojavi Clapton seveda ne sme manjkati Robert Johnson, ter z njim seveda neločljivo povezan prvak surovega bluesa Ramblin' On My Mind. Eric je skladbi tokrat namenil bolj urbano preobleko, opasano z dražljivo akustično kitarsko igro, ki Johnsonovemu diamantu dodaja svežino in kanček večji občutek dostopnosti. Dobršni del krivde Claptonvega velikanskega komercialnega uspeha post Cream in Blind Faith dni nosi stric z umetniškim imenom J. J. Cale. Clapton usluge glasbenemu kolegu in velikemu prijatelju vrača z živahnim spustom skozi After Midnight, Low Down, ter seveda nepogrešljivo Cocaine, ki v letom primerno adaptirani tekstovni različici grandiozno zaključuje razburljivo koncertno sobivanje dveh titanov rock glasbe.
na vrh