Dvojni koncertni dokument s turneje v prid podpori albuma »Toleranca« v paketu CD plus DVD, je izdaja hrvaškega estradnika Gibonnija, ki je prišla zanj ob pravem času na pravem mestu. Uradno seveda zavoljo božičnih časov. Uradni izid dokumenta je bil namreč datiran na 02.12.2013. No po drugi plati pa ta izdaja prevzema pozornost nad neposrečenim novim studijskim albumom imenovanim »20th Century Man« (2013), ki je dokazal, da Gibonni z verzi v angleškem jeziku, ne prijateljuje najbolje. Praviloma bi ta dokument moral iziti leto ali dve po izdaji albuma »Toleranca« (2010), vsekakor pa pred naslednjim studijskim albumom. Slab vtis, ki ga ob poslušanju zapušča »20th Century Man«, pa bi praviloma moral popravljati naslednji Gibonnijev studijski album. A tako pač gre. Da bi zadržal visoko glasbeno reputacijo na domačih tleh, je bilo dejanje brskanja po koncertnih arhivih v tem času torej za Gibonnija na moč koristno. Gre za koncertno vsebino, ki izvira iz drugega zaporednega koncerta v povsem razprodani veliki dvorani Doma sportova sredi Zagreba, na magični datum 23.04.2010!
Tudi ta dokument nedvoumno dokazuje, da je v superiornosti glasbene perfekcije, skorajda že brezhibni produkciji in eksekuciji materiala na odru, le redko kdo danes kos Gibonniju na Hrvaškem. Torej na njegovem domačem terenu! »Live« je tudi nedvoumno zrcalo, ki izkazuje obenem pomembno spoznanje da možakar, navkljub številnim uspehom, priznanjem in dejstvu, da je na domačem glasbenem tržišču že davno tega porušil vse možne rekorde in dosegel status neminljive zvezdniške slave, nikakor ne spi na lovorikah, pač pa še naprej zavzeto vzdržuje reputacijo ta hip upravičeno najuspešnejšega hrvaškega kantavtorja in pravzaprav glasbenika.
Novi koncertni dokument nadaljuje princip tovrstnih izdaj, kar uteleša predhodnik »Acoutic/Electric« (2007). Takrat sta bila oba CDja, to je akustični in električni, v naboru skladb občutno različna in prav tako izdaja ni ponudila koncertne izvedbe v enem kosu, pač pa le izbrane trenutke turneje. Tudi novi koncertni dokument zadržuje ta princip. Tako CD, kot tudi DVD, vsebujeta občutno različen nabor skladb. Na koncerni večer je bilo točk v repertoarju sicer skupno kar trideset. Na DVDju je vsega cca 75. minut posnetka, CD pa je omejen na vsega dobro uro glasbe. Repertoar se je sicer raztezal v svoji dolžini izvedbe v kar dve uri in pol. Glede na izredno kvaliteto posnetkov je velika škoda, da se pri založbi Dallas Records niso odločili izdati celotnega koncertnega posnetka. Verjetno je ta opcija odpadla zaradi strahu pred možno finančno izgubo.
Dokument je izjemen, četudi je časovno reduciran. Gibonni je znova mislil prav na vse detajle. Odrska kulisa je za turnejo »Toleranca« še malo zrasla in se karakterno razbohotila. Seveda je v centru pozornosti čarobni poveljnik Gibonni in njegova zdaj že dobro poznana in cenjena polna predanost čustvom in strastem, ki vodijo njegov nastop. V tem oziru pa je najbolj pomemben faktor dodatne magnifikacije plasiranih Gibonijevih strasti seveda publika in njena povratna reakcija, odzivanje. Ta je garant gradnje presunljivega teatra, ki je dejansko koncertna specifika pri nastopih domačih izvajalcev držav južno od Kolpe, kot tudi npr. v kakšni Italiji nasploh, če naleti beseda na izvajalce tipa Vasco Rossi, Zucchero ali Eros Ramazotti. Publika dobesedno nosi Gibonnija na rokah. Ta kemija med glasbeniki in povratnimi reakcijami publike pa je tisti element, ki hipoma prikuje poslušalca in gledalca tega koncertnega dokumenta v fotelj iz katerega ne želi več vstati dokler se ne odvrti zadnja sekunda koncerta. Publika reagira na vsak Gibonnijev gib, na vsako gesto, na vsako povelje, ob tem ni vredno niti poudarjati, da fanatično glasno spremlja, kot eno telo, prav vse verze pesmi.
Na obrazu samega Gibonnija nekajkrat prav jasno piše, da v izrazu občutne ganjenosti še sam ne more priti povsem k sebi, ko pogleduje proti nabito polni dvorani Doma sportova, ki je prepredena z obrazi sreče in ne bom pretiraval če rečem, obrazi velike notranje izpolnjenosti (za dve uri in pol), ko soustvarja z Gibonnijem njegov edinstveni glasbeni svet.
Kot omenjeno. Kemija eruptivnih strasti in čustev vlada temu dokumentu. Presunljiv učinek nosi. Temu ne morete ubežati in to je njegov osnovni magnet! Teater čustev ostaja torej najpomembnejši element prepoznane svečanosti in magije Gibonnijevih nastopov, kar je zapisano tudi na tem koncertnem dokumentu (skladba Žeđam velja sama po sebi za enega vrhuncev tega dokumenta).
Poleg izredne kulise, ki jo tvori forma ustaljenega glasbenega telesa spremljave, pa znova fascinira kombiniranje Gibonnijevega vokala s spremljevalnimi vokali. Tokrat je Gibonni izdatno podkrepil posamezne točke tako, da je na oder povabil dve temnopolti pevki in sicer Mayo Azuceno in Rashido Bryant, medtem ko je Damir Urban (ta je tudi prispeval naslovnico za koncertni dokument) postal pričakovana stalnica Gibonnijevih koncertov, zlasti ko napoči čas za izvedbo kombiniranih skladb Judi, zviri i beštimje in Mala voda (znamenitega Laufer zimzelena). Kombinacija Gibonnijevega vodilnega vokala s fantastično soul pričesko Maye in prepoznavnim Urbanovim vokalnim pristopom vzplamti še posebej grabežljivo v koncertnem standardu Posoljeni zrak i razlivena tinta! Skladbe CDja Divji cvit, Mirakul, Žeđam, Zamoli me, Vrata moje sestre, kombinacija dveh hitov Ne odustajem/Dvije duše, Toleranca, kot Slavim ove dane što si tu, so s tem novim koncertnim izdelkom pravzaprav prvikrat uradno dokumentirani.
Koncertni dokument, ki je zloščen na najvišjem nivoju. Kot tak je lahko izredno darilo nekomu, ki je ta koncert nemara doživel v dvorani Dom Sportova, sicer pa novo izkazilo Gibonnijevega glasbeno ustvarjalnega perfekcionizma, ki tako še dodatno utrjuje njegov upravičeno prisluženi status in sloves trenutno še vedno največjega zvezdnika hrvaškega mainstreama.
na vrh