Legendarni klaviaturist Keith Emerson je bil skoraj petindvajset let 'persona non grata' v prestižni londonski dvorani Royal Albert Hall potem, ko je leta 1968, še kot član skupine The Nice, zažgal ameriško zastavo kot znak protesta proti vojni v Vietnamu (v resnici ni bila prava zastava, temveč zgolj njena replika). Vse do nepričakovane obnovitve progresivnorockovskih legend Emerson, Lake & Palmer leta 1991 so bila vrata Royal Albert Hall zanj zaprta s čimer se sicer ni pretirano obremenjeval. Vseeno pa mu je vendarle odleglo, ko so se strasti po štirindvajsetih letih pomirile in so ELP oktobra 1992 naposled lahko brez ovir nastopili v sloviti dvorani. Njihov nastop v Royal Albert Hall je bil prvi pred domačim, angleškim občinstvom po osemnajstih letih. Rezultat tega v marsičem pomembnega nastopa je bil koncertni album »Live At The Royal Albert Hall«, ki je lepo ovekovečil poslednjo fazo glasbene kariere legendarnega tria.
Emerson se je med nastopom na priporočilo menedžmenta seveda moral 'potegniti nazaj' tako, da je odpadlo zatikanje nožev med tipke hammond orgel, skakanje in ležanje pod preostalim naborom klaviatur ter zažiganje (replike) zastave, vseeno pa je bil klaviaturski velemojster skozi celoten večer odlično razpoložen. Lake je spodobno opravil svoje pevske, kitarske in baskitarske naloge, čeprav je njegov vokal tedaj že zaznavno opešal, kar je bila za nekoč enega najboljših progrockovskih pevcev skorajda manjša tragedija, saj se nikoli več ni približal nekdanji pevski ravni. Palmer v tem večeru ni dobil veliko priložnosti za svoje velikopotezne bobnarske solistične točke, vendar je vse izvedbe odigral na običajni visoki ravni. Nabor izvedb je bil premišljen in dobro izbran, saj so prevladovala dela iz skoraj vseh poglavij ELP zgodovine (od studijskih plošč so 'pozabili' samo na »Trilogy«, 1972), pri čemer je nekoliko grenak okus pustilo dejstvo, da so občutno skrajšali izvedbi obeh najboljših del njihove kariere.
Distopični superep »Karn Evil 9« s katerim so odprli nastop je bil skrajšan samo na uvodni, dvominutni del z znamenitim »Welcome Back My Friends to the Show That Never Ends« verzom. Prav tako so za več kot polovico skrajšali postapokaliptični superep »Tarkus«, kar gotovo ni bila najbolj modra poteza in je vznejevoljila kar nekaj dolgoletnih privržencev. Od daljših epov sta jo boljše odnesla »Pirates« ter »Fanfare For The Common Man«, ki sta bila odigrana v celoti. Znotraj »Fanfare For The Common Man« so mimogrede vnesli še Bernsteinovo »America«, ki je bila leta 1968 tista skladba med katero je Keith zažgal repliko ameriške zastave ter Brubeckov »Blue Rondo A La Turk«, ki je nastop zaključil na skrajno pozitivističen, pompozen in zmagoslaven način, se pravi v pristni ELP tradiciji. Presenetljivo dobro je izpadel energetski katalizator »Knife Edge«, medtem, ko so s tedaj aktualnega studijskega albuma »Black Moon« (1992) izbrali tri najboljša dela, se pravi »Paper Blood«, Prokofievovo »Romeo & Juliet« ter naslovno kompozicijo. Tudi obe Lakeovi klasični baladi, »Still...You Turn Me On« ter še posebno »Lucky Man«, sta bili odigrani s posebnim zanosom in srčnostjo ter poskrbeli za lep kontrast med siceršnjo prevlado epsko-pompoznih simfoničnih aranžmajev, medtem ko si je Emerson s »Creole Dance« privoščil krajšo klavirsko solo točko.
»Live At The Royal Albert Hall« je soliden koncertni album in eden redkih pozitivnih trenutkov relativno kratke vnovične združitve legendarnega tria, ki je žal trajala samo sedem let, saj so nesoglasja med njimi sčasoma postala prevelika. Dvorane so v naslednjih letih postajale vse manjše, kar gotovo ni bil dober občutek za glasbene 'heroje sedemdesetih', Palmerja so za začele dajati težave z živci v desni roki (kasneje si je opomogel), Emerson se je čedalje bolj boril s stresom in depresijo (kar se je leta 2016 zanj tragično končalo), medtem ko Lake ni našel načina, da bi vokal spravil na nekdanjo zavidljivo raven. Po katastrofalnem studijskem albumu »In The Hot Seat« (1994) in koncertnih nastopih, ki so nihali v kvaliteti, je bilo že jasno, da legendarni trio v 'drugem poskusu' ne bo dolgo zdržal skupaj. Vseeno pa je njihov poslovilni koncertni nastop na High Voltage festivalu leta 2010 zapustili lep vtis in ELP zgodbo zaključil na pozitiven način.
Ta recenzija je posvečena v spomin na Keitha Emersona (1944-2016).
na vrh