Progresivnorockovski titani King Crimson so se leta 2014 podali na jesensko 'The Elements' turnejo, ki je iz vzrokov, kateri so poznani samo 'njegovemu veličanstvu' - vrhovnemu poglavarju, kitaristu Robertu Frippu, potekala ekskluzivno na območju ZDA. To pomeni, da so si ameriški 'krompirjevci' v septembru in oktobru 2014 lahko kar nekajkrat ogledali legendarno skupino za katero zaradi Frippovih muh nikoli ne veš kdaj bo odigrala svoj poslednji koncert, saj je enkrat za razpad kriva 'bližajoča se apokalipsa', drugič 'korupcija v glasbeni industriji' in tretjič 'kraja kitaristove intelektualne lastnine'. Kalifornijski privrženci so si lahko najnovejšo inkarnacijo King Crimson lahko ogledali kar štirikrat, od tega dvakrat zapored v Los Angelesu.
Oba nastopa v losangeleški dvorani Orpheum, med 30. septembrom in 1. oktobrom 2014, sta bila posneta za koncertni album »Live at Orpheum«, vendar so King Crimson tokrat naredili nerazumljivo napako in na njem izpustili kar nekaj odličnih skladb, katere je v tem večeru izvajal izjemno ambiciozni septet sestavljen iz Frippa, kultnega basista Tony Levina, ambicioznega Jakka Jakszyka na vokalu/kitari, starega mačka Mela Collinsa na saksofonu/flavti ter bobnarjev Pata Mastelotta, Gavina Harrisona in Billa Rieflina. Jakszyk, ki ima kot član 21st Century Schizoid Band-a, kjer je igral skupaj s Collinsom, veliko izkušenj s petjem in inštrumentalno 'obdelavo' starejšega King Crimson materiala, nima nobenega problema s petjem klasik iz 'pradavnine'.
Otvoritev z »Red« (1974) rušilcem »One More Red Nightmare«, ki nastopi po Frippovem soundscapu »Walk On: Monk Morph Chamber Music«, tudi s pomočjo njegove vokalne interpretacije izpade zelo dobro, medtem ko trojna bobnarska naveza dokaže, da se je najnovejši, nori eksperiment znotraj postave izplačal. Na splošno je King Crimson koncertna setlista, po Frippovi skorajda šokantni odločitvi, da, poleg novejših del, naposled spet igra zimzelene iz obdobja med letoma 1969 in 1974, spet postala zelo zanimiva in vsebuje tudi nekaj del, katere niso izvajali že celo večnost. Tako lahko po dolgem času King Crimson ljubitelji med poslušanjem »Live at the Orpheum« spet uživajo v koncertnih verzijah »Islands« (1971) standardov kot sta fantazmagorični »Letters«, kjer Jakkov vokalni talent še posebno zasije ter divji inštrumental »Sailor's Tale« z nepozabno, skorajda ikonično Frippovo kitarsko solažo.
Po »Banshee Legs Bell Hassle«, kratki bobnarski improvizaciji v režiji Gavina Harrisona, se 'škrlatni kralji' lotijo ambicioznega inštrumentala »The ConstruKction of Light« z istoimenskega albuma, ki je s Collinsovim saksofonom zažarel v popolnoma novi luči, medtem, ko tudi preostali člani banda s tremi novinci (Jakszyk, Harrison in Rieflin) dokažejo, da vejo kako se streže novejšemu materialu (v primeru King Crimson tistemu, ki je bil v, bolj ali manj, velikih presledkih ustvarjen v devetdesetih ter po letu 2000). Slaba vest za vse tiste, ki obožujejo King Crimson material iz osemdesetih pa je gotovo ta, da so po 'zamrznjeni članski izkaznici' Adriana Belewa, vsaj za zdaj, popolnoma nehali z izvajanjem skladb iz omenjenega obdobja, ki je na tej turneji žal edino ostalo zanemarjeno.
Za finale tega posnetka so King Crimson izbrali epski »Starless«, čeprav sta oba koncertna nastopa v Orpheumu v dodatku vsebovala še njihovo ultimativno klasiko, se pravi »21st Century Schizoid Man«. Slednjega so na tej turneji izvajali prvič po nastopu v Mehiki (26.8.1996), ko so ga izvedli prvič (in za dolgo časa zadnjič) po letu 1974. Na »Live at the Orpheum« od skladb, ki so bile izvedene v obeh večerih, sicer manjkajo »Pictures of a City«, »A Scarcity of Miracles«, »Hell Hounds of Crim«, »Red« , »VROOOM«, »Coda: Marine 475«, »Level Five«, »The Light of Day«, »The Talking Drum« in prvi ter drugi del »Larks' Tongues in Aspic«, kar pomeni, da so, namesto, da bi »Live at Orpheum« izdali kot dvojni album, na tem koncertnem dokumentu izpustili preveč dobrot.
»Live at the Orpheum« vsebuje premalo izvedb iz obeh koncertnih večerov, da bi lahko poslušalec, ki si (še) ni ogledal najnovejše verzije King Crimson, užival v popolnem koncertnem doživetju, vendar pa je na njem še vedno dovolj dobrot, da si lahko posameznik ustvari vsaj približno predstavo, kako 'v živo' deluje trenutna, sedemčlanska inkarnacija progrockovskih prvakov. Po slišanem se lahko zgolj upa, da bo trenutna postava še dolgo ostala skupaj, saj King Crimson tako zastrašujoče ritem linije, predvsem po zaslugi gospoda Levina, niso imeli že od obdobja 'dvojnega dvojčka', medtem ko bo troglava bobnarska falanga, ki ima sicer na tem posnetku še veliko 'rezerve', gotovo 'mlela vse pred seboj'. Skoraj gotovo bo Frippova neodvisna založba v bližnji prihodnost izdala še kakšen bolj objektiven koncerten dokument, ki bo uspel zaobjeti celoten nastop najpomembnejše, če že ne najboljše progresivnorockovske skupine vseh časov.
na vrh