Veliki rockovski veteran in eden najbolj markantnih kombinacij vokala in kitare združenih v eno bitje, kanadski glasbenik Pat Travers, se rad spominja časov, ko je leta 1978 nastopil na prizorišču Oaklandskega stadiona Coliseum pred 55.000 obnorelimi fani. Tam se je namreč odvijal festival, ki je združeval poleg Patovega, tudi nastope zasedb AC/DC, Van Halen, Foreigner in Aerosmith. V naslednjem letu je Pa Travers izdal s tega dogodka koncertni album poimenovan »Live! Go for What You Know«, ki velja med poznavalci njegovega opusa še danes za njegovo koncertno klasiko.
Leta 2010 je Pat Travers izdal novi studijski album »Fidelis«. V letu 2011 ga je promoviral po koncertnih odrih Evrope, leta 2012 pa po Severno Ameriškem kontinentu. Že na tleh Evrope (med drugim tudi s koncertnim postankom v kub Bluesiana, v Vrbi na Koroškem), je predstavil tudi prenovljeno spremljevalno zasedbo h kateri se je znova priključil tudi bobnar Sandy Gennaro. Ta je nekoč davno tega s Traversom posnel album »Radio Active« (1981), kot tudi prebil s Traversom skupno turnejo, kjer so Pat Travers band odpirali koncertne večere za legendarne Rainbow! Nnvi član ekipe je postal tudi basist Rodney O’Quinn, medtem ko tvori Kirk McKim že vrsto let s Traversom složno navezo dveh učinkujoče sporazumevajoćih se kitar.
Koncertni dokument »Live at the Iridium NYC«, ki izvira s koncertnega nastopa, dne 08.08.2012, je odsev odlične dnevne forme »neizbrušenega diamanta« Pata Traversa in njegove izredne odrske prezence, ki v formi eklektične glasbene karizme združevanja bluesovskih in rockovskih form v svojstven glasbeni konglomerat, ne skopari s prebitkom visoko oktanskega iztržka rockovske energije. Kot smo vajeni je robati vokal Pata Traversa gradnik, ki daje prepotrebno piko na i avtorsko izvedbeni prepoznavnosti in edinstvenosti njegovih skladb. Njegova forma skladb črpa na vsakem koraku iz elementarnosti bluiesz, kjer stopajo po pravilu v absolutno ospredje tudi improvizacijske vragolije Traversovih solo točk. Prvine bluessa prevaja Travers od nekdaj izredno učinkovito v izpovedno eruptivnost visoko kinetične forme hrupno udarne rockovske estetike! Album se za fene odpre sanjsko. Z izvedbo pradavne Gettin Betta, ki pripada Traversomu tretjemu studijskemu albumu »Puttin it Straight«, le tega pa nasledi druga avtorska klasika, s še mogočnejšo in še bolj karizmatično kitarsko frazo, v skladbi Crash And Burn, vzeta iz istoimenskega albuma izdanega leta 1980, tu je tudi Heat In The Street ("Heat In The Street", 1978), obenem pa Pat ni zaobšel izvedb dveh točk iz takrat še vedno aktualnega albuma »Fidelis«. Šegave Ask You Baby in melanholično koprneče Josephine.
Vsekakor se Pat Travers ni pozabil prikloniti liku in delu nekaterih nekaterim glasbenikom, ki so usodno vplivali na njegov glasbeni razvoj. Prva izmed teh je I've Got News For You, ki v izvirniku pripada Rayu Charlesu. Umetnik ne zaobide niti poklona pionirjem delta bluesa s skladbama If I Had Posession Over Judgement Day (orig. Robert Johnson) in Spoonful (orig Howlin' Wolf), kjer dodaja, ob okusno prodorni vokalni robatosti Traversa, posebno draž gostujoči Jon Paris na orglicah.. Travers ne zaobide niti svoje interpretacije Hendrixove blues klasike Red House, kjer znova osupne z vražami solističnih akrobacij. Ta živi posnetek sklene ponarodela suženjska Black Betty, ki v rokah Pata in njegove odrske klientele doživlja fascinantno transkripcijo. V Patovi verziji se ulito veže s preostankom materiala,
Travers je tako genialen glasbenik, da ob trdo erektivni možati vokalni erotiki, ki jo na zrela leta še vedno tako brezkompromisno izkazuje, draži poslušalca vseskozi s plasmajem najrazličnejših kitarskih okraskov in filigranskih fines, kar mu diktira njegova superiornost čuječno izostrenega uho. Ta je vselej polnočutno in strastno na preži. Travers zori kot staro dobro vino. In tudi ta album to neposredno izkazuje. Odigran je tako srčno in iskrivo, da se znajdeš s Patom v hipu na odru, ko zapreš oči! Ob vsem preskakovanju visoko letečih koncertnih isker, ki jih tako pristno in srčno prinaša ta dokument, pa gre pogrešati izvedbo vsaj še treh ali štirih avtorskih skladb več, a kako neki gre že tisti prastari rek? Podarjenemu konju ne gre gledati v zobe.
na vrh