John Mayall upravičeno velja za botra britanskega kitarskega rocka, saj se v njegovi spremljevalni skupini The Bluesbrakers kalili tako Eric Clapton, Peter Green kot Mick Taylor, svoje pa so se pri njem naučili tudi Mick Fleetwood, Aynsley Dunbar, Jack Bruce, John McVie in Andy Fraser.
Zbirka 'Live at the BBC' predstavlja Johna Mayalla and The Bluesbrakers v petih različnih pojavljanjih na slovitem BBCju – aprila in oktobra 1965, marca 1966, januarja 1967 in oktobra 1975, vse domneve o postavah zasedbe pa so bolj ali manj predvidevanja oziroma poznavalska mnenja. Ob Johnyu Mayallu, ki je igral orgle, ustno harmoniko (torej orglice) in pel, so trdno jedro tvorili še basist John McVie, bobnar Hughie Flint in kitarist Eric Clapton.
Ta postava torej (skoraj zagotovo) igra na aprilskem posnetku leta '65 in marčevskem leta '66, na oktobrskem '65 je McVie-ja na basu zamenjal Jack Bruce, Claptona pa Jeff Kirbit, januarja '67 je v vlogi kitarista že bleste Peter Green, za bobni pa je sedel Aynsley Dunbar, zaključni posnetki iz leta'75 pa vključujejo raznoliko in razgibano (lahko rečem tudi nezvezdniško, a nič slabšo) postavo Bluesbrakersov, kjer slišimo tudi violino, ženski glas in klaviature.
In kaj reči na vse skupaj? Sliši se, kje so črpali The Yardbirds, The Animals, seveda Cream in Fleetwood Mac, kje so se učili The Rolling Stones in kako je enostavno ustvariti ogromno glasbe, ki še po štiridesetih letih zveni tako neverjetno sveže, zanimivo in drugačno, kot danes ne zveni popolnoma nič! Živahne in neverjetno preproste rock skladbe, sicer prežete z bluesom, učinkovita in zanimiva kombinacija orgel, električne kitare in orglic, zgolj s kvartetom ustvarjen bigbandovski zvok, eksplozivni in virtuozni kitarski vložki kateregakoli od izvrstnih kitaristov že in za nameček še enkratna interpretacija. Na plošči ne boste našli slabe skladbe, niti takšne ne, ki bi posebej izstopala – celotna plošča je navkljub različnim postavam zasedbe in časovnim obdobjem enkratna celota in dokaz, kako mora zveneti band!
Le skupina odličnih glasbenikov namreč lahko ustvari tako večno in neminljivo glasbo, ki s časom le pridobiva na vrednosti in krepi žalostno zavedanje, kako resnično slaba, minljiva in dolgočasna glasba se dandanes proizvaja. Tu se najbrž tudi skriva razlog minljivosti, enoličnosti in brezzveznosti – glasba se proizvaja in ne več ustvarja in igra!
na vrh