Becka je v Londonu na bobnih tako spremljal Vinnie Colaiuta, ki se ga spominjamo z Zappovih albumov Joe's garage ter Tinseltown rebellion, in o katerem je Steve Vai vedel povedati, da je lahko, medtem ko je jedel in obračal strani z notami, igral najtežje prehode, ki si jih je zamislil pokojni Frank. Na klavirju se je Jeffu pridružil Britanec Jason Rebello, poznan zaradi svojega sodelovanja s Stingom, na basu pa miniaturna in komaj enaindvajsetletna Tal Wilkenfeld, ki jo revija Bass player magazine razglasila za basista leta 2008. S to impresivno zasedbo je Jeff poskrbel za enega najzanimivejših jazz fusion dogodkov predpreteklega leta, ki pa so se ga lahko, kot rečeno, udeležili le redki izbranci. Za vse ostale zanesenjake pa je letos končno izšel tudi DVD, ki je v Ameriki že dosegel platinasto naklado, kar je dandanes za tovrstne koncertne posnetke izjemna redkost.
Nastop se prične z legendarno skladbo Beck's bolero z Jeffovega prvenca, ki je danes že nekakšen zaščitni znak bivšega Yardbirds kitarista, in je predvsem zaradi spora o avtorstvu v preteklosti povzročila nekaj vroče krvi med Beckom in Jimmijem Pageom. A sodeč po aplavzu, ki ga je Jeffu po nastopu iz publike namenil osiveli Page, so bile stare razprtije pozabljene. Cause we've ended as lovers je priredba Stevieja Wonderja, ki je Jeffa pritegnila predvsem zaradi svoje melodije, Behind the veil pa mojstrovina Tonya Hymasa, ki jo lahko najdemo na albumu Beck's guitar shop iz leta 1989. Poleg kultne Scatterbrain (album Blow by blow) velja omeniti tudi priredbo People get ready Curtisa Mayfielda, kjer se Becku na vokalu pridruži Joss Stone, ter skladbo Blanket, pri kateri svoje pevske sposobnosti prikaže obetavna Angležinja Imogen Heap. Vrhunec nastopa pa sta seveda dve točki s Claptonom, ki ga Beck predstavi z besedami: "There's a guy who knows his way around a Fender Stratocaster." Najprej Little brown bird Muddya Watersa, nato pa še You need love Willieja Dixona. Čeprav se je Beck s Claptonom, ki ga je nasledil pri Yardbirds, vseskozi razumel bolje kot s Pageom, pa se Eric ni odzval na prvo Jeffovo povabilo. Omehčal se je šele ko je Beck omenil priredbi, ki sta ju dolga desetletja nazaj poslušala na spretno prirejenem gramofonu, priključenem na razmajani ojačevalec na zadnjem sedežu Jeffovega avtomobila. Poleg tega je Beck sodeloval tudi na omenjenem Crossroads festivalu, za kar se mu je Clapton v Londonu oddolžil na najbolj primeren način. Že samo zaradi tega redkega sodelovanja je nastop pri Ronnieju neprecenljive vrednosti in prava kitarska nirvana za vsakega navdušenca šestih strun.
Beck je svojevrsten genij. Njegov zvok je sicer minimalističen, a po drugi strani monumentalen, njegova tehnika, ob kateri bi se zgražal vsak pravoveren učitelj kitare, pa vse prej kot ortodoksna. Tu velja opomniti predvsem na njegov levi palec, ki skoraj nikoli ne podpira vratu kitare, ampak v Hendrixovem slogu z zgornje strani sili na ubiralko ter po potrebi pritiska na nižjo E struno. Omenjeni prijem so iznašli že stari blueserji, Beck pa ga je skupaj s svojevrstnim fingerpickingom in nenavadno uporabo tremola spretno prilagodil sodobnemu rocku. Čeprav njegov jazz-fusion pozna kanček Zappovske vratolomnosti in celo nekaj rudimentarnega tappinga, pa je njegov slog daleč od tistega, ki je zaznamoval kitarski svet v osemdesetih. Lahko bi celo rekli, da je danes, ko postaja brezoblična tehnika vedno manj cenjena, to njegov največji adut. Beckovo zlato obdobje so sicer šestdeseta, in čeprav je kot instrumentalist slovel tudi v sedemdesetih, ki sta jih zaznamovala nenadkriljiva albuma Blow by blow in Wired, pa je bilo desetletje bujnih frizur in oprijetih hlač zanj vse prej kot uspešno. Za razliko od Erica Johnsona, katerega prsti najbolj učinkovito združujejo staro šolo z novejšimi prijemi, se Beck ni odločil za srednjo pot. Bolj kot učenje težkih vzorcev ga je zanimalo eksperimentiranje, nenavadni zvoki in neskončni delayi, ki odpirajo nova obzorja duše. Najboljša dokaza za to sta instrumentalna interpretacija skladbe A day in the life (Lennon, McCartney) in sklepno poglavje nastopa pri Ronnieju z naslovom Where were you. A, kot rečeno, se je kolo že obrnilo in kitara se (z manjšimi modifikacijami, s katerimi jo je kljub vsemu ožigosala nedavna zgodovina) vrača nazaj k svojim koreninam. Za ta povratek pa gotovo ni boljšega naslova kot je Jeff Beck.
na vrh