Na DVD-ju je posrečeno ujet ta trenutek v času, ko je vsa zemeljska raja pod odrom evforično hlastala za vsako kapljico potu, ki je izpolzela izpod čela Briana Johnsona. Štiridesetletni staž in petnajst izdanih albumov preproste rock n roll retorike sami za sebe govorijo, da so AC/DC v jeseni svojega obstoja, zato je bil ogled turneje Black Ice ena zadnjih priložnosti, da človek na svoji koži občuti mravljince ob poslušanju ponarodelih himen starorockerske šole, česar so se dobro zavedali tudi številni argentinski oboževalci.
Lokacija snemanja DVD-ja ni bila izbrana naključno. Vsak glasbenik, ki je že kdaj igral v Južni Ameriki, bo znal povedati, da je tamkajšnja publika med vsemi najbolj temperamentna, koncerti pa najbolj doživeti, sploh če te vzpodbuja sedemdeset tisoč glava množica, kolikor jih sprejme domači stadion nogometnega velikana River Plate. V začetku decembra 2009 so tam AC/DC v tednu dni odigrali tri razprodane in precizno načrtovane koncerte, za potrebo video izdaje so vse tri koncertne večere tudi posneli in zbrano gradivo združili v eno samo celoto. Tako so ob morebitnih kiksih prvega dne še vedno imeli na voljo dva popravna večera. Iznajdljivost ali goljufija..? Presodite sami.
Širokopotezno zastavljena Black Ice turneja je v masovno-komercialnem smislu navduševala s samimi presežki in na koncu pristala celo na 2. mestu najdonosnejših glasbenih turnej kdajkoli. Megalomanski je bil tudi vložek v izdajo video dokumenta - koncert je iz vseh zornih kotov snemalo neverjetnih 32 kamer in poskrbelo, da gledalcu ob gledanju DVD-ja iz domačega fotelja ne uide prav noben prizor.
AC/DC so koncertna atrakcija! Skupina živi in diha za masovne nastope, kjer njihove žgečkljive himne kot vihar pustošijo v vsej svoji moči. Po adrenalinskem prihodu lokomotive na oder so "kenguruji" koncert otvorili s singlom Rock n Roll Train, predno se je s Hell aint a Bed Place to Be začela ekspresna vožnja po progi zimzelenih AC/DC klasik. Kinetična energija med množico je neopisljiva. Peklensko vzdušje s prepoznavnimi grimasami načrtno ves čas podpihujeta Brian Johnson in neuničljivi možic Angus Young, pri čemer vidno uživata in kot ponavadi, nehote zasenčita ostalo trojico glasbenikov. Osrednja dvojica spretno izkorišča več deset metrov v publiko segajoči "cat walk", ki uspešno služi svoji primarni nalogi - še boljši interakciji na relaciji bend - publika.
AC/DC so minimalisti posebne sorte in jasen dokaz, da je za izraz prvinskega rock n roll šusa dovolj zgolj udaren riff. Glasbeni minimalizem Avstralci na odru podkrepijo s plejado komičnih šov točk, ki publiko nenehno držijo v preži. Poredno bluzovsko himno The Jack Angus začini s slačenjem vse do spodnjic, Hells Bells otvori ogromen zvon na odru, skladbo o umazanem dekletu Whole Lotta Rosie začini vložek megalomanske napihljive lutke, ki v ozdaju zajaha lokomotivo. Mestoma tako koncert postane prava predstava za oči, prav ta dodana vrednost pa je pri graditvi vzdušja nujen element, ki na tovrstne megadogodke privablja nepregledne mase.
Venomer ista ritem mašinerija Phil Rudd / Cliff Williams in starejši izmed bratov Young, Malcolm, se podredijo zahtevam šova in soj žarometov odstopijo pritlikavemu Angusu, dedku, ki namesto urejenih zlikanih hlač nase še vedno raje nadene legendarno šolsko uniformo in s prepoznavno klecajočo hojo z lahkoto izvablja salve navdušenja. Tu je še frontman Johnson, ki se mu je vokal po treh desetletjih službe pri AC/DC že slišno skrhal, a s premetenim taktiziranjem vmesnih premorov in zanašanjem na back vokalno podporo koncert vse do kraja zvozi zadovoljivo.
Za najglasnejšo dozo navdušenja so kakopak poskrbeli največji biseri skupine. Med Dirty Deeds Done Dirt Cheap so mladeniči indijanskih korenin med publiko po stari nogometni šegi zakurili baklje, tu so še Thunderstruck, You Shook Me All Night Long in Highway To Hell z enim izmed najbolj prepoznavnih rockovskih riffov kdajkoli. Po prihodu nazaj na oder je zadonela zaključna For Those About To Rock (We Salute You) s salvo topovskih udarcev, ognjemetu nad Buenos Airesom pa je pripadla vloga češnje na vrhu smetane. Ne dvomim, da so ob tem veličastnem trenutku mnogokateremu obiskovalcu oči zalile solze sreče: pravkar je slišal, videl in doživel legende!
Brian Johnson je koncert posrečeno otvoril z besedami: "We don t speak very good Spanish, but we speak rock and roll pretty good!". In kako prav ima! Dokler bo živ duh rock n rolla, bo živ tudi duh AC/DC-jev, njegovih nesmrtnih promotorjev - zadnji dokaz za to je prav "Live at River Plate". Obvezen nakup za vse, ki vam glasba predstavlja pot do odlične zabave! Resda se je denimo "Live at Donington" zgodil samo enkrat, a tudi tale video dokument iz Argentine bo med AC/DC diskografijo sčasoma dobil ugledno mesto.
na vrh