Še ene žive izkopanine rocka, so pred kratkim izdale koncertni album. Reo Speedwagon. Eden glavnih paradnih konjev, s preloma sedemdesetih v osemdeseta na tleh ZDA, ki so skupaj s skupinami Styx, Kansas, Cheap Trick, Boston,… postavile na noge in vzdrževale močno arena rock gibanje, ki je temeljilo na kovanju radiu prijaznih hitov. Ti pa so v primeru REO Speedwagon ostali brezčasni.
REO Speedwagon so bili vselej dejansko velike zvezde le na severnoameriškem kontinentu, 19 platinastih albumov jim garantira, da je generacija, ki se je z njimi postarala od »teenagerskih dni«, še danes dere v trumah na koncerte skupine. Prizorišča so vseskozi polna. IN REO Speedwagon nastopajo le po Severni Ameriki, ker jim to tržišče garantira finančni uspeh. Tale izdaja pa je nadvse dobrodošla tudi za ljubitelje tovrstne glasbe na evropskih tleh. Je namreč prva za Reo Speedwagon pri italijanski založbi Frontiers Records, ki velja za zglednega distributorja. Čeravno se skupina po letu 1990, ko je izšel »The Earth, a Small Man, His Dog and a Chicken« ne more pohvaliti s kontinuirano izdajo avtorsko angažirane glasbe, do leta 2013 sta namreč izšla povprečni in baladno pretirano »zacoprani« »Building The Bridge« (1996) ter šele leta 2007 njegov naslednik, sicer odlični (še vedno aktualni) studijski album »Find Your Own Way Home«, ostaja dejstvo še naprej enako. REO Speedwagon »ohranjajo pri življenju« zlata leta skupine, med katera sodi tudi najuspešnejši album kariere, to je do tega dne devetkrat platinasti »Hi Infidelitiy« (1980). Da. Šlepajo se pač na staro slavo. V tem pa niso edini.
Prav ti megalomanski hiti omogočajo REO Speedwagon to, da ostajajo redni obiskovalci koncertnih odrov. Niti leto ne mine, ko se ne bi pojavili na turneji. Seveda na tleh Severne Amerike. Tudi ta promo, ki se je znašel pod recenzentskim »peresom«, pa se je znova pojavil le v obliki avdio (MP3) datotek, čeprav je na tržišču na voljo tudi kot DVD in Blu Ray. Tako lahko znova opisujem le glasbo. Kar pa je k sreči bistvo. REO Speedwagon ohranjajo odrsko odličnost tudi danes. O tem ne gre dvomiti. Izkušenj je preveč, da bi si lahko sploh privoščili kakršenkoli spodrsljaj, seveda pa so živi posnetki tako ali drugače naknadno obdelujejo, v kolikor pride do kakšne neljube zvočne intrige, ki se je pojavila med izvedbo materiala. Tudi ta koncert je prirejen povprečnemu pričakovanju »ameriških koncertnih masovk«. Od tod ne čudi teatralna filozofija dolgometražnega nagovarjanja Kevina Cronina v premorih med skladbami med skladbami. Če bi pretopil vse dolgovezenje v časovno enoto, bi dobil prostor zagotovo najmanj za eno REO Speedwagon skladbo več. A ljudje na oni strani Atlantika preverjeno uživajo v dogodkih ozaljšanih s spektakularnim šov teatrom, kar pozdravljajo tako. da vračajo skupini na oder predano fanatičnost burnih čustvenih reakcij. Predanost publike vsakemu triku, ki se ga ušpičijo REO Speedwagon, ostaja tudi na tem koncertnem dokumentu izredna.
Sočne eksplozivnosti na tem dokumentu ne zmanjka zahvaljujoč set listi stkani skupaj iz vseh glavnih hitov, ki nosijo publiko na krilih od prve do zadnje sekunde šova. Keep On Lovin You, Take It On The, oba izredna ultra hita albuma »Hi Infidelity« (1980), ki se jima pridružujeta pričakovani Don't Let Him Go (energična uvodna točka koncerta) ter pravo malo sladostrastno presenečenje In Your Letter, pa nadalje Keep the Fire Burning iz albuma »Good Trouble (1981), odlična balada Can't Fight This Feeling iz albuma »Wheels Are Turnin'«(1983)! Vse je torej na pravem mestu. V drugi polovici koncerta stopnjuje skupina rockovsko vročičnost skozi skalovito Back On The Road Again, optimistično hudomušno Roll With The Changes, AOR-ovsko »lepotico« Ridin' The Storm Out, kar retrospektivno sklene srborita rock 'n' roll poskočnica 157 Riverside Avenue, vzeta iz studijskega prvenca »Reo Speedwagon« (1971), ki dokazuje, da so REO Speedwagon nekoč občudovali dela Chucka Berryja.
V današnji postavi REO Speedwagon je edini ustanovni član klaviaturtist Neal Doughty, ki kljubuje v tej vlogi od leta 1967 dalje, Kevin Cronin se je zasedbi pridružil za drugi »R.E.O. / T.W.O.« leta 1972, basist Bruce Hall, leta 1978, postavo kvinteta zaokrožujeta leta 1989 pridružena bobnar Bryan Hitt in kitarist Dave Amato. Reo Speedwagon nastopajo v takšni postavi torej krepko preko dve dekadi in verjemite. Na albumu »LIve At Moondance Jam« Igrajo v soju velike izvedbene briljance! So telo, ki torej kljubovalno vzdržuje karakteristike unikatne zmesi rock 'n' rolla, bluesa, country folk vsebin, z vtkanimi ščepci progresivnega rocka, nadobvezno prežetih z elementarnim občutkom za kreacijo nalezljive melodičnosti, kar daje izrazoslovju REO Speedwagon fineso znamenite AOR izraznosti.
Tale koncertni album je definitivno vsega denarja vredna naložba, v kolikor vasv iskanju REO Speedwagon plošč na redkih slovenskih policah z zgoščenkami, vselej pričakajo le »best of« kompilacije skupine. Je sicer vrsta »best of« kompilacije, a konkretno dokumentirana, podpisana s koncertnim znojem. Skozi perfektno kemično učinkovanje izkušenih glasbenih mačkov, med katerimi ni glasbenih skrivalnic, pač pa enkraten ekvivalent občutka sproščenosti, vedrega razpoloženja, zadržanega mladostniškega divjaštva, prvinskega občutka vživetosti, imenitno doziranega s trenutki »solističnih« avantur. Vokal Kevina Cronina ostaja neomadeževana zaščitna znamka REO Speedwagon glasbe. Skozi leta. REO Speedwagon ohranjajo brezmadežni primat pravega šolskega primera, kako je treba doseči razpoloženjski krešendo v refrenskem napevu, tako da podpreš vodilni vokal z vokalnimi harmonijami! To je bila vselej ena od vrhunskih etiket skupine, ki je ni mogoče preslišati nit na tem koncertnem dokumentu. Stvari stojijo za REO Speedwagon koncertih še naprej na svojem mestu, opus skupine pa dokazuje tudi v letu 2013, da se ga zlepa ne more oprijeti rja. Čakamo le še na novi studijski album, za katerega upajmo,da ne bo izšel enajst leto po »Find Your Own Way Home«.
na vrh