Idilično švicarsko mesto Montreux je za Iana Andersona in njegovo razposajeno tovarišijo z leti postalo eno izmed najbolj priljubljenih koncertnih prizorišč do katerega so razvili prav nek svojstven odnos. Zato ne preseneča, da so z veseljem sprejeli povabilo starega kolega Claudea Nobsa, organizatorja prestižnega, vsakoletnega mednarodnega jazz festivala, ki si jih je zaželel v vlogi glavne koncertne atrakcije tega prestižnega dogodka. Svoj nastop so izkoristili za snemanje novega (dvojnega) koncertnega albuma, drugega z dolgoletno zasedbo, ki je posnela zadnji studijski album "J-Tull Dot Com" (1999) in katera je zdaj že preteklost.
Naklonjenost skupine do tega mondenega mesta, katerega so na svetovni glasbeni zemljevid postavili predvsem Frank Zappa in Deep Purple (znameniti incident s koncertnim požarom, ki je pripeljal do največjega Deep Purple hita), sega še nazaj v prvo polovico 70-ih. Razen tega, da so tam dobili navdih in napisali kar nekaj studijskega materiala, od tod izvira tudi večina posnetkov, ki se je znašla na njihovem prvem koncertnem albumu "Bursting Out" (1978). Slednji je eden izmed najboljših koncertnih albumov v povesti rock glasbe in po mnenju večine ljubiteljev skupine krona njihovih zlatih časov.
Skoraj 30 let po izidu "Bursting Out" je tradicionalni Montreux jazz festival prvič gostil te neukrotljive legende progresivnega rocka, ki pod strogim, a pravičnim vodstvom svojega karizmatičnega flavtista in pevca, tudi v 21. stoletju opravičujejo sloves ene izmed najboljših koncertnih zasedb vseh časov. Gospod Nobs sicer trdi, da so Tull na njem nastopili že na začetku 70-ih, vendar Ian, kljub nekaterim luknjam v spominu, ki so nastale po neštetih koncertnih nastopih, to odločno zanika. Prav tako ne obstajajo nobeni neuradni koncertni bootlegi, ki bi govorili v Nobsov prid.
"Live At Montreux" je seveda neprimerljiv z "Bursting Out", saj je tudi Tull zasedba skoraj povsem neprimerljiva s tisto izpred 30-ih let, a se kljub temu uvršča med njihove najboljše uradne koncertne izdaje. Ianov vokal je v tem razdobju utrpel precej škode, a smo se že zdavnaj uspeli navaditi na njegov okrnjen razpon. To šibko točko zato še naprej uspešno nadomešča z neusihajočo karizmo, svojstvenim humorjem ter, seveda, mojstrskim igranjem flavte, kakršno je značilno za najboljšega flavtista v povesti rock glasbe. Ob strani mu zvesto stoji njegov dolgoletni pajdaš Martin Barre, eden najbolj spregledanih rock kitaristov, ki je z "Empty Cafe" (originalno z njegovega samostojnega albuma "A Trick Of Memory", 1994), naposled dobil tudi svojo solo točko.
Tovrstnih inštrumentalnih vložkov, ki nimajo veliko skupnega s tradicionalno Tull zapuščino, je na posnetku kar nekaj; denimo "Eurology" iz Ianovega samostojnega albuma "Rupi's Dance" (2003), klasični inštrumental "Pavane", katerega je Ian reanžiral po kompoziciji francoskega skladatelja Gabriela Faureja ter božična klasika "God Rest Ye Merry Gentlemen" (obe z "The Jethro Tull Christmas Album", 2003). Osebno bi rajši videl, da bi bilo na posnetku več Tull dediščine, a po drugi strani tovrstni netradicionalni koncertni intervali, dokazujejo, da še vedno ustvarjajo novo glasbo pa, čeprav ponavadi ne več pod imenom skupine.
Kljub rahlemu negodovanju na račun teh inštrumentalnih točk, ki ne sodijo med vrhunce njihovega ustvarjalnega opusa, bodo dolgoletni ljubitelji vendarle prišli na svoj račun in do potešitve apetitov z nekaterimi Tull klasikami in manjšim presenečenjem ali dvema. Nabor klasik je solidno uravnotežen od prastarega blues rock favorita "Some Day The Sun Won't Shine For You", kjer se radoživi Ian izjemno zabava na svojih orglicah, pozitivističnega "Life Is A Long Song", njihove tradicionalne adaptacije Bachove klasike "Bouree" (oziroma porno-jazza kot se Ian rad slikovito izrazi), hudomušnega posvetila originalnemu kitaristu Micku Abrahamsu s "Fat Man", njihovega prvega ameriškega hita "Living In The Past", razposajnega "Nothing Is Easy", legendarne hard rock klasike "Aqualung" do obveznega zaključka z "Locomotive Breath".
Manjša presenečenja predstavljajo skladbe, ki jih izvajajo samo ob redkih priložnostih, kot so "With You There To Help Me", kjer končno dobi koncertno priložnost kakšna izmed skladb z izvrstnega, a prezrtega albuma "Benefit" (1970), dramatična folk rockerska amazonka "Hunting Girl" in "Beside Myself", ena izmed pozabljenih klasik z odličnega albuma "Roots To Branches" (1995). Ne pozabijo tudi na odlične izvedbe epskih klasik kot sta "My God" in "Budapest", medtem ko se Ianu na "Dot Com" v spremljevalnih vokalnih harmonijah pridruži enigmatična pevka Masha. Nobena izmed izvedb ne predstavlja kakega presežka, a tudi nobena ni pod običajno kvaliteto. Skupina je bila med koncertom veliko bolj navdahnjena kot denimo na precej bledem "Aqualung Live" (2005). Koncertno vzdušje je ves čas odlično, kar še posebno velja za pozitivno energijo med odrom in publiko, čeprav bi bilo še boljše, če ne bi na uradni izdaji odrezali Ianova slikovita duhovičenja med posameznimi skladbami.
Pred uradnim izidom tega posnetka sem imel priložnost, da sem slišal neuradno bootleg verzijo, ki se ponaša s skoraj identično, visoko, zvočno kvaliteto. Zato sem se spraševal, zakaj se že prej niso odločili za uraden izid, temveč so na to počakali skoraj štiri leta. Nekateri privrženci skupine ne bodo preveč navdušeni ob podatku, da med njima sicer ni kakšne radikalne razlike, le v tem, da se na neuradni izdaji nahaja pravcata poslastica, ki jo uteleša venček "Songs From The Wood/Too Old To Rock'N'Roll../Heavy Horses". Po mojem mnenju je ravno ta klasična trilogija, ki je ni na uradni izdaji, celo najboljši trenutek celotnega posnetka, zato Ianove odločitve, da jo izpusti, nikakor ne odobravam. Predvsem po zaslugi Mashe na spremljevalnem vokalu, katera poskrbi za res slikovito, osvežujočo, na mestih že skorajda komično, spremljevalno vokalno predstavo, ta odlična izvedba zažari v novi luči. V refrenih Iana občasno celo preglasi. Morda pa je ravno to botrovalo k njegovi odločitvi, da te odlične izvedbe ni uvrstil na uradno izdajo. Napaka. Enako bi lahko rekel tudi za potezo producentov, kateri so skorajda povsem odrezali Ianove duhovite, pogosto sarkastične in samoironične opazke, katerih na neuradni verziji kar mrgoli.
"Live At Montreux" ni najboljši, a tudi ne najslabši uradni koncertni posnetek v povesti progresivno rockovskih legend. Po kvaliteti se uvršča v višji rang njihovih koncertnih albumov, saj se mu v vseh pogledih posreči zadeti bistvo; legendarno skupino, ki je v živo še vedno sposobna razveseljevati svoje privržence z brezhibnimi inštrumentalnimi nastopi ter vrhunsko odrsko harmonijo med posameznimi člani, ujame v dobrem razpoloženju sredi njihovega priljubljenega koncertnega prizorišča. Posnetek obenem ne vsebuje nobenih zaznavnih studijskih čiščenj, kar je potrdil tudi Ian. Še vedno pa ostaja manjša zamera zaradi ignorance do prej omenjene klasične trilogije, ki bi lahko njegovo kvaliteto še dodatno oplemenitila. Jethro Tull so v zadnjem desetletju resda zašli v precej kritično studijsko mrtvilo, a kar se tiče njihovih koncertnih nastopov, so ti še vedno svojevrstna paša za ušesa slehernega glasbenega sladokusca. "Live At Montreux" uspešno potrjuje to dejstvo v času, ko še največji optimisti opuščajo upanja na nov studijski album in se njihove koncertne izdaje počasi vse bolj množijo.
na vrh