Ameriški prvaki melodičnega art rocka Toto so leta 1991 na posebno povabilo legendarnega ustanovitelja Montreux Jazz Festivala Claudea Nobsa ter slovitega producenta Quincya Jonesa nastopili na tem prestižnem švicarskem festivalu. Njihov nastop je šele zdaj, po petindvajsetih letih, izšel v obliki uradnega koncertnega dokumenta z naslovom »Live At Montreux 1991«, ki si, kljub ne ravno sanjskemu naboru izvedb, zasluži posebno pozornost vseh Toto ljubiteljev ter dobre glasbe nasploh. Zaradi več razlogov gre za nadvse pomemben posnetek v zgodovini te legendarne skupine. Osrednji je ta, da je ta koncertni album zanimiv za vse dolgoletne Toto pristaše, saj je bil to eden izmed njihovih zadnjih nastopov v kratkotrajni, štiričlanski postavi, ki je vsebovala pokojna brata Jeffa in Mikea Porcara. Za Jeffa je bil to celo eden zadnjih nastopov preden je preminil, medtem ko so Toto, ki so ravno tedaj snemali nov studijski album »Kingdom Of Desire« (1992), nastopili v postavi z obema bratoma Porcaro na bobnih in basu ter kitaristom / pevcem Steveom Lukatherjem in klaviaturistom / pevcem Davidom Paichem.
Nabor izvedb je bil nekoliko drugačen od tsistega, kar se ponavadi pričakuje od Toto ter prilagojen okvirom slovitega švicarskega festivala, saj je bil na moč neobičajen. Poleg klasik »Africa«, »Rosanna« in »I'll Be Over You« je namreč vseboval eno skladbo, ki ni izšla na nobeni redni studijski izdaji, dve priredbi in dve novi skladbi s tedaj šele prihajajočega novega albuma »Kingdom Of Desire«. Otvoritvena »On The Run«, kljub drugačnim napovedim, ni nikoli izšla na »Kingdom Of Desire«, temveč se je prvič pojavila šele na albumu raritet z naslovom »Toto XX« (1998). Slednjega sicer člani banda štejejo kot del studijske diskografije, čeprav gre za zbirko redkih studijskih in koncertnih posnetkov, ki pred tem še niso ugledali 'luči belega dne'.
Naslovna skladba s tedaj še prihajajočega albuma, se pravi »Kingdom Of Desire«, predstavlja enega izmed vrhuncev tega posnetka, kar se lahko reče tudi za nekoliko bolj jazzovsko usmerjeni inštrumental »Jake to the Bone« z 'vesoljsko' Lukatherjevo kitarsko solažo, ki je bil po njegovih besedah izbran posebej za sloviti švicarski jazz festival. Vsi trije zimzeleni ravno tako izpadejo izvrstno, medtem ko Lukather in Paich, ki prevzame glavno vokalno pobudo na »Africa«, na lep način vnovič demonstrirata moč svojih glasilk. Precej manj pričakovani potezi sta bili priredbi Hendrixove »Red House« ter »I Want To Take You Higher«, katero so originalno izvajali funk/soul prvaki Sly and the Family Stone. Obe sta bili, tako kot se to pričakuje od Toto, odlično odigrani, vendar bi bilo veliko boljše, če bi band v eni uri, kolikor časa so imeli na voljo v okviru festivala, odigral vsaj še kakšno lastno stvaritev.
»Live At Montreux 1991« je eden izmed redkih Toto koncertnih posnetkov, ki vsebuje štiričlansko »Kingdom Of Desire« postavo z Jeffom Porcarom, in je že zato zanimiv za vse dolgoletne privržence, katerih ne bo motila kratka dolžina in neobičajen nabor izvedb z dvema priredbama. Posnetek odlikuje standardna Toto zvočna perfekcija, vrhunska koncertna atmosfera in kakovostna produkcija, obenem pa so vse izvedbe odigrane z izjemnim žarom, tako da jih je res užitek poslušati. Žal tej verziji banda ni bilo usojeno, da bi zdržala dlje, saj je Jeff Porcaro preminil še pred izidom »Kingdom Of Desire«, nakar ga je zamenjal 'kralj' priložnostnih bobnarjev Simon Phillips, ki je pri Toto zdržal kar dvaindvajset let.
na vrh