"Live At Moles Club" je kultni koncertni posnetek, kateri je izjemnega historičnega pomena za vse ljubitelje progresivno rockovskih gigantov King Crimson, saj je na njem ujet prvi koncertni nastop legendarne skupine po vnovični združitvi leta 1981. Ponovno vstali King Crimson so tedaj začasno nosili delovni naziv Discipline, saj so v teh zgodnjih korakih šele otipavali tla ali znotraj skoraj popolnoma prenovljene zasedbe sploh deluje tista ustrezna medsebojna kemija, da si lahko upravičeno nadenejo to legendarno ime. Tedaj sta bila na veliki preizkušnji predvsem oba ameriška novinca, kitarist in pevec Adrian Belew (ex-Frank Zappa, David Bowie) ter basist Tony Levin (Peter Gabriel), katera sta ob originalnemu članu in dolgoletnemu poglavarju, legendarnemu pa tudi kontroverznemu kitaristu Robertu Frippu in bobnarskemu velemojstru Billu Brufordu (ex-Yes, UK, Bruford) dopolnjevala to popolnoma novo inkarnacijo škrlatnih kraljev, ki je v svoj glasbeni pristop vključevala številne inovativne primesi od novega vala, elektronike, funka do svetovne glasbe.
King Crimson oz. tedaj še vedno pod začasnim imenom Discipline so svoj krstni, pripravljalni nastop opravili v majhnem angleškem klubu Moles, pravcati "luknji", ki se je, svojim dimenzijam ustrezno, ponašal s skromno akustiko, zato produkcija tega koncertnega posnetka razumljivo ni najboljša. Veliko bolj navdušujeta neukrotljivi elan in vrhunska uigranost s katerima so med pripravljalnim nastopom pred začetkom turneje in izidom novega albuma odigrali nekatere zgodnje verzije skladb, ki so kasneje, septembra istega leta, izšle na albumu "Discipline" (1981) ter par dolgoletnih klasik, "Red" in "Larks' Tongues In Aspic (Part II)". Slednji predstavljata tudi edini stik s slavno preteklostjo, saj so imeli King Crimson od nekdaj skorajda unikatno navado, da so z vsako novo inkarnacijo na koncertih igrali čim več novejših, kar se da inovativnih stvaritev ter se izogibali izvedbam starejših del.
Zbrani publiki se tedaj zagotovo ni niti sanjalo, da pred seboj gledajo novo podobo že skoraj sedem let odpisanih progresivno rockovskih legend, ki je presenetila, če že ne šokirala s popolnoma novim skladateljskim in igralskim pristopom od vseh prejšnjih King Crimson inkarnacij. Edini na daleč prepoznavni Crimsoidni zvokovni pečat, ki je obenem tudi tisti skupni, medsebojno povezovalni dejavnik, kar se tiče vsesplošne koncertne uigranosti članov skupine je Frippova unikatna kitarska tehnika. Ekscentrični, a genialni kitarist je to verzijo King Crimson utemeljil predvsem na neverjetno trdni delovni disciplini, ki je izpolnjevala še tako zahtevno inštrumentalno kaprico v režiji velikega poglavarja. S kakšno močjo je ta disciplina delovala na njihovih koncertnih nastopih napove že Belewova prošnja naj publika začasno preneha s kajenjem, kar je postalo eno izmed zlatih pravil obiskov King Crimson koncertov, nakar se brez kančka obotavljanja lotijo klasičnega inštrumentala "Discipline", pravcate inkarnacije neverjetne, harmonične inštrumentalne ubranost.
Med posameznimi izvedbami še posebno zanimivost predstavljajo nekatere zgodnje verzije "Discipline" klasik kot je denimo hudomušni "Thela Hun Ginjeet", ki je imel v tej fazi še nekoliko drugačno strukturo pa tudi besedilo. Tu Belew tudi prvič demonstrira svoj izjemni pevski talent, ki je tedaj še vedno nosil številne vzporednice z Davidom Byrneom (Talking Heads), katerih se je v kasnejših letih otresel. Koncertnega favorita nedvomno predstavlja odlična izvedba avantgardne klasike "Elephant Talk", medtem ko nežna balada "Matte Kudasai" predstavi tudi subtilnejšo plat skupine. Prava eksperimentalna moč ter posamezni inštrumentalni talenti te Crimson inkarnacije pa pridejo do najpolnejšega izraza na ambientalnemu inštrumentalu "Sheltering Sky", kjer se vzdušje prek izvrstne kombinatorike elegantnih ritmičnih prizem in posebnih kitarskih efektov spreminja iz sekunde v sekundo. Inštrumentalno ter kar se vzdušja znotraj same skupine tiče v vseh pogledih navdušujoč posnetek vlečeta navzdol samo razmeroma medel odziv publike in že omenjena slaba, klubska produkcija, ki pa je še vedno boljša od tiste na prvem uradnem King Crimson koncertnem albumu "Earthbound" (1972).
"Live At Moles Club" predstavlja enega prvih iz serije uradnih koncertnih bootlegov, ki so pred leti začeli izhajati pri tedaj še sveže ustanovljeni Frippovi založbi Discipline Global Mobile. Na tovrsten način je želel predvsem omejiti serijo nelegalnih King Crimson koncertnih posnetkov, ki so v tistem času začeli krožiti po spletu ter nagraditi dolgoletne privržence, ki so hrepeneli po številnih tedaj še neobjavljenih posnetkih. Prvotno je bilo moč te koncertne bootlege naročiti samo preko Discipline uradne strani, zdaj pa so že dolgo na voljo v vseh boljše založenih glasbenih trgovinah (kar seveda obenem pomeni, da jih pri nas ne boste našli). "Live At Moles Club" kot enajsta iz še vedno trajajočega niza veličastnega opusa King Crimson uradnih koncertnih izdaj, ki so izšle pri neodvisni založbi Discipline GM, kljub pomanjkanju tistega pravega koncertnega vzdušja, predvsem na račun publike, še zdaleč ne predstavlja napačnega začetka, saj vsebuje prve koncertne korake legendarne inkarnacije, ki je skupino pripeljala v osemdeseta. Kako uspešna je bila ta King Crimson inkarnacija najboljše pove dejstvo, da so trije od štirih članov še danes nahajajo v vrstah te legendarne skupine (Bruford se je po večletni samostojni poti in delom z lastno skupino Earthworks medtem na vsesplošno razočaranje privržencev že uradno upokojil).
na vrh