Young, Neil: Live At Massey Hall (1971)

Legendarni rocker Neil Young je v kratkem obdobju nekaj mesecev razveselil svoje oboževalce in ponudil kar dve koncertni izdaji iz začetka sedemdesetih let – eno s svojo spremljevalno zasedbo The Crazy Horse in drugo solistično.

Neil Young je s spremljevalno zasedbo The Crazy Horse leta 1970 predstavljal njihov skupni prvenec Everybody Knows This Is Nowhere, kmalu zatem se je na kratko pridružil super kolektivu Crosby, Stills and Nash in posnel še drugo solistično ploščo After The Gold Rush in bil tik pred izdajo tretje – Harvest. Live at Massey Hall 1971 na najboljši možen način prikazuje Youngovo solistično plat – akustična kitara, včasih orglice in nekajkrat klavir, krhka in osebna interpretacija ali pa bolj odločna in tudi jezna pripoved. Tu slišimo Cowgirl in The Sand, Down By The River, Ohio močno drugačne od tistih dobro znanih izvedb. Povsem okleščene, minimalistične, a vendar z vsako noto na svojem mestu. Ob tenkočutnih aranžmajih pa do izraza še toliko bolj pridejo Old Man, Helpless, Don't Let It Bring You Down, The Needle and The Damage Done, na katerih Young lahkotno dokazuje, da je ne le odličen avtor in glasbenik, temveč tudi enkraten interpret.

Vsekakor ena tistih plošč, ki bi jih lahko opisoval na dolgo in široko, skrbno analiziral vsak prijem in odpeto noto, doživeto interpretacijo, a to v tem primeru ni to. Neil Young je razgaljen in čisto svoj in seciranje plošče bi bilo podobno opisovanju intimnega odnosa z ljubljeno osebo. Tisti, ki je že kdaj bil v ljubezenskem odnosu, točno ve, kako je to. In kako boš opisoval nekomu tretjemu (in da je takih nekaj sto ali pa tisoč) čarovnijo, ki je sam ni nikoli izkusil. Plošča, ki jo preprosto morate slišati.

Plošča, ki bi jo v kombinaciji z Live at The Fillmore priporočil vsem mladim in že tistim bolj izkušenim rockerjem, ki mislijo, da ustvarjajo nebeško glasbo. Dve plošči in dva zgovorna dokaza, kako ustvarjati brezčasna besedila, odlične aranžmaje, ki so lahko bodisi skupinski ali solistični in kako biti hkrati multiinstrumentalist. Neil Young je preprosto eden tistih avtorjev, ki je lahko za zgled vsem in zato nič čudnega, da velja tako za botra grungea kot tudi punka, da je cenjen med rockerji, metalci, poslušalci folka in countryja. Nekateri mu njegovo raznolikost in večžanrskost zamerijo in očitajo, a ti se očitno ne zavedajo, da se prav tu skriva njegovo največje bogastvo. Česarkoli se že loti, se loti prepričljivo in z dušo, zato je končni izdelek brezčasna mojstrovina.