Ian Anderson in njegovo spremljevalno omizje apostolov progresivnega folk rocka že vrsto let ne zažene traktorja kar se tiče novih studijskih izdaj, a zato zveste privržence v zadnjem času pridno razveseljuje s koncertnimi albumi iz različnih obdobij njihove bogate kariere. Pestri zbirki uradnih koncertnih izdaj se je po novem pridružil še "Live At Madison Square Garden" na katerem je ujet nastop legendarne zasedbe v postavi izpred 31-ih let. Tistega davnega dne, 14. oktobra 1978, ko so Jethro Tull nastopili sredi znamenite New Yorške dvorane Madison Square Garden, so se nahajali sredi izjemno uspešne "Heavy Horses" turneje. S tem nastopom so med drugim prišli v zgodovino kot prva britanska rockovska skupina, ki je nastopila v Ameriki in katere koncert je bil neposredno predvajan za britansko televizijsko postajo.
Debate o tem katera Tull inkarnacija je bila do zdaj najboljša se verjetno ne bodo nikdar polegle, vendar se večina privržencev strinja v tem, da je znotraj zasedbe, ki je delovala v drugi polovici sedemdesetih in posnela takšni prog folk rockovski klasiki kot sta "Songs From The Wood" (1977) in "Heavy Horses" (1978), vladala izjemna harmonija, ki se je najboljše odražala prav na njihovih koncertnih nastopih. Primerjave z legendarnim koncertnim albumom "Bursting Out" (1978), kateri upravičeno spada med najboljše koncertne albume vseh časov, se tu ponujajo same po sebi, tako po sami kvaliteti posnetka, vzdušju, kot preprostemu dejstvu, da sta bila oba koncertna dokumenta posneta z isto zasedbo in na isti turneji.
Seznam izvedb je zelo podoben tistemu na "Bursting Out" le, da z nekoliko drugačnim vrstnim redom ter izvedbo enega izmed njihovih najboljših del, kmečke himne "Heavy Horses", katero se lahko celo okrona kot vrhunec celotnega posnetka, saj razen odsotnosti violinske solaže v ničemer drugem ne zaostaja za studijsko verzijo. Praktično vse izvedbe Tulll klasik vsebujejo veliko duhovitih improvizacij, predvsem baročnih aranžmajev v izvedbi dirigenta in klaviaturista Davida (zdaj Dee) Palmerja, Barrejevih unikatnih kitarskih solaž ter seveda Ianovih flavtističnih vragolij, kar vnovič potrdi vso veličino ene izmed koncertno najbolj odrezavih in uigranih skupin vseh časov.
Slikovite baročne aranžmaje je moč občudovati že na uvodu trdo rockerske klasike "Sweet Dream", kjer do posebnega izraza pridejo simfonične harmonije obeh klaviaturistov, se pravi Palmerja in Johna Evansa. Tull koncertna vprega je bila ritmično izdatno podkrepljena z dinamičnimi bobnarskim rafali Barriemoreja Barlowa, za številne privržence najboljšega bobnarja v povesti skupine, medtem ko je za melodične bas linije pronicljivo poskrbel John Glascock, ki se je rosno mlad od življenja poslovil že manj kot po letu dni od konca "Heavy Horses" turneje. Vse izvedbe so odigrane z osupljivim žarom in vseprisotno medsebojno inštrumentalno kemijo. Predvsem pa nostalgijo prebuja Ianova odlična vokalna forma, ki je medtem že davno postala neka davna preteklost in je zelo verjetno glavni vzrok njegovega dolgoletnega odlašanja glede snemanja novega studijskega albuma.
V kakšni izjemni kondiciji so se tistega večera nahajali Ianovi gruntarski praporščaki zelo dobro ponazori tudi briljantna, več kot 15-minutna verzija najbolj popularne Tull klasike "Locomotive Breath", katero zabelijo z zvrhano mero raznolikih solističnih improvizacij. Tako dolge, dodatno improvizirane verzije dolgoletnih klasik so bile ponavadi v njihovem primeru prej kot ne redkost, saj se na koncertnih nastopih izogibali dolgometražnim jam ekscesom v stilu Deep Purple. Vsi tisti, ki posedujejo "Thick As A Brick" ponovno CD izdajo iz leta 1998 bodo takoj prepoznali "Live At Madison Square Garden" verzijo te nesmrtne prog klasike, saj se na omenjeni izdaji nahaja v obliki bonus skladbe. Ni treba poudarjati, da gre za eno najboljših verzij legendarnega epa in hkrati konceptualnega albuma o najbolj bebavih kmetskih slikah britanske visoko omikane družbe pa, čeprav je, tako kot ponavadi za koncertne potrebe, dodobra skrajšan s svoje običajne dolžine. Gozdno-kmečka koncertna veselica doseže vrhunec s slikovito izvedbo prog folk rockovske klasike "Songs From The Wood", Ianovo hvalnico neokrnjenim gozdovom in njihovim čuječnim prebivalcem. Bradati gozdni prijatelji tudi na tem mestu vnovič demonstrirajo svojo neobičajno mero uigranosti in brezmejnega smisla za duhovite inštrumentalne vložke.
Tradicija narekuje, da med naborom koncertnih izvedb ne sme manjkati trdo rockerski favorit "Aqualung", še eden iz ožjega izbora Tull zimzelenov, katerega je Ian na tej verziji odpel s prav posebnim žarom s kakršnim pred poslušalčevimi očmi vnovič zlahka oživi znameniti lik z blatnega dna britanske družbene lestvice, katerega si ne bi mogel zamisliti niti Charles Dickens. Sem že nekako naravno spada tudi odlični venček "My God/Cross Eyed Mary", katerima bi se lahko reklo tudi obvezna spremljevalca "Aqualung" kvazi-koncepta, briljantnega prereza klerikalno-pedofilske hipokrizije, ki že na veke vekov duši ne samo anglosaksonsko družbeno ureditev, temveč v zadnjem času vse bolj stiska tudi našo očetnjavo na katero smo tako ponosni in ki se tako trudi, da bi v vsem ugajala zahodnim socialno-ekonomskim arhitektom. Med izvedbami, katere dandanes ponavadi redko zasledimo na Tull koncertih se nahaja folk rockovski standard "One Brown Mouse", Ianova oda kosmatim prijateljem s katerimi si deli zaloge poljščin, pozabljena mojstrovina "No Lullaby", katera s svojim vzdušjem in besedilom naredi še poseben učinek na noč čarovnic (Ian je notri premeteno vpletel še osrednji motiv z božične klasike "God Rest Ye Merry Gentlemen") ter nepozabna satira "Too Old To Rock'n'Roll Too Young To Die", plod Ianovega obračuna z nekaterimi glasbenimi kritiki, kateri so ga že sredi sedemdesetih, pri njegovih tridesetih, pošiljali v pokoj.
Ob poslušanju "Live At Madison Square Garden" bodo z ušesi še posebno navdušeno zastrigli vsi prebivalci gozdnih robov in sveže pokošenih polj, saj se celoten posnetek z lahkoto uvršča med najboljše Tull koncertne dokumente. Po kvaliteti samih izvedb, vsesplošnemu vzdušju in produkciji se uvršča takoj za nesmrtno koncertno klasiko "Bursting Out", kar konec koncev ni nobeno presenečenje, saj je na njem ujet nastop bržkone najboljše inkarnacije v povesti prog folk rockovskih legend. Česa boljšega kot koncertni dokument iz časa, ko je bila njegova priljubljena skupina na vrhuncu svoje koncertne forme bi si dolgoletni Tull privrženec lahko le stežka poželel. Stari trubadurski lisjak se sicer s tovrstnimi koncertnimi dokumenti, ki izvirajo iz njegovih zlatih časov kot tudi nenehnimi turnejami zvito vleče ven, kar se tiče vehementnega prelaganja vrnitve v snemalni studio, a ob tako marljivem ohranjanju lastne glasbene dediščine mu je marsikaj oproščeno.
na vrh