Zgodba skupine Placebo oziroma alternativnega trojčka Brian Molko, Stefan Olsdal ter tedaj aktualnega, sedaj pa že nekdanjega bobnarja Stevena Hewitta, je zgodba nesrečnih naključij ter večne kontroverznosti. V senci leta 1994 še prekleto relevantne Nirvane ter stalnih primerjav z glavnimi imeni alternativne scene se je londonski trio, ki v svojih genih druži vplive tako glamovsko navdihnjene Nirvane kot tudi sonic Youthov, Bowieja, Sex Pistolsov, The Cure in elektro - pop avantgardnih Depeche Mode, bolj kot z glasbo vpisoval v anale po rekreativnih izgredih ter drogah. Večina tovrstne negativne publicitete je bila v domeni poženščenega frontmana Briana Molka, čerem črne preteklosti pa so se bolj ali manj izogibali z dokaj rednim izdajanjem povprečnih albumov, na katerih se najde še vedno nekaj mesa ter MTV-jevskih hitov. Prav zanimivo je bilo torej že leta 2006 poseči po kratkem koncertnem albumu, plošči Live At La Cigale, ki prikazuje formo precej sprtega tria med nastopom v pariški dvorani La Cigale 6. marca leta 2006, plošča pa je letos doživela ponatis za nove rodove alternativcev.
Če povzamemo dejstva, je pričujoči izdelek na manj kot pol ure dolgem koncertnem nastopu strnil vse prej kot glavne adute, že sam krst pa je bil boren, saj je plošča izšla domala istočasno kot njihova plošča Battle Of The Sun, prav tedaj pa so bili fantje v fazi burnega prehoda z EMI-ja na Virgin Records. Kaj zbode bolj v oči je dejstvo, da je Live At La Cigale pravzaprav le ponovitev večine materiala s plošče Meds, že otvoritvena skladba Meds pa izžareva vse standarde placebovske produkcije in ustvarjanja. Preproste kitare, enoličen bas in bobnanje ter deformacije kitic in refrenov o večnih temah rocka - seksu, drogah in glasbi - se tokrat osredotočajo predvsem na to, da je Molko pač pozabil užiti svojo dozo medikamentov, patetičen glas in svetobolje pa so itak glavni del Placebo šarma, mar ne? Molko je itak slikar medosebnih prepadov ter osebnih zlomov, svoj primat res pasivno-agresivnega sociopata pa izpove s skladbo Infra-Red. "One more thing before we start the final face-off, / I will be the one to watch you fall, / So I came down to crash and burn your bagger's banquet. / Someone call the ambulance./There's gonna be an accident," je tekstovje, ki ga Placebo vpnejo v precej Depeche Mode vzdušje popolne drogeraške meglice. Melanholija, samozaničevanje, deformacije stanj zavesti, zlovešči odtenki črnine ter suicidnosti preraščajo v povsem logično nadaljevanje - skladbo Drag. Kemija med Molkom, pokornim basistom Olsdalom ter precej benignem, a ritmično točnem bobnarjem Hewittom je vse prej kot optimistična, skupina pa na posnetkih, temnim temam navkljub, deluje trdno in solidno. Kje se je zalomilo in kje je pot iz enosmerne ulice pogube?
To so vprašanja, ki se kopičijo na kup, pri Follow The Cops Back Home pa se Molko odloči iti iz kontemplacije k dejanjem - preseli nas v film, v katerem ropa hišo policista. Placebo so emocionalisti, žrtve propadlih odnosov, žalosti ter pohajanja po mentalnih stranpoteh, prav zanimivo pa bi bilo preveriti koliko je v izpovedanem resničnega, saj je Molko precej ekspliciten pri tem, da vse skladbe in besedila vrejo iz njegovih osebnih izkustev. Če govorimo o psihični zdelanosti je stvar razumljiva, tokrat pa povsem jasno govori o kriminalnem deliktu, brezupu ter vseh precej nekonstruktivnih zadevah. Kjer niso droge krive za precej bedno farso na temo življenja, se srce in duša režeta z noži neuslišane ter, hvala bogu, nesrečne ljubezni, prav ljubezenski spoj kemikalij, telesnosti ter z megafonom podkrepljenega alternativnega soprana v usodo vdanega Molka pa fura safer dosledno dalje. Pa če so tu kitara, bas in bobni ali pa salve violin. Song To Say Goodbye s precej predestinirajočim podtonom godalne sekcije sklene izlet po plošči Meds, nakar se podamo na popotovanje v malce bolj oddaljeno preteklost. Tragičnosti, dragi moji, ne morete tako zlahka ubežati.
The Bitter End vas popelje na ploščo Sleeping With Ghosts in v sedaj že dokaj preživeto leto 2003. Molko si za iztočnico vzame Orwellov roman 1984. Prav nekoliko cureovsko nastrojena skladba The Bitter End dvigne moralo ter vzdušje, ko smo postavljeni pred golo dejstvo, da je konec prekleto blizu. Special K, skladba o drogi ketamin, nič kaj poseben in pretresljiv briljant plošče Black Market Music pa odkljuka vse standardne zahteve povprečnosti. Speven refren "I'm on sinking sand / Gravity / No escaping gravity / Gravity / No escaping... not for free / I fall down... hit the ground / Make a heavy sound / Every time you seem to come around" pa s svojo precej popu naklonjeno teksturo gravitira k dokončnemu zlomu sistema ter sklenitvi sicer vodotesno zapakiranem a nič kaj pretirano revolucionarnem naboru Placebo standardov.
Volk sit - koza cela? Ziheraštvo ni vedno recept za uspeh. Še več: tokrat se kar prevečkrat zgodi, da je pol ure poslušanja kar dolgočasna in moreča izkušnja. Molko in kompanija so sadisti, naraciji bednih momentov preveč zavezani poslušalcev pa huronska vojska tragikomičnih mazohistov. Placebo servirajo tokrat zelo povprečno tabletko, ki ne stori nič kaj pretresljivega. Nomen Est Omen, mar ne? Plošček je vsekakor izdelek, namenjen res fanatičnim oboževalcem, vseh ostalih še neprepričanih pa mlačne salve svetobolja bržkone ne bodo prepričale ...
na vrh