Ameriški prog rockovski veljaki Spock's Beard so poleti, leta 2011, nastopili na londonskem festivalu High Voltage, kjer jim je družbo delal lep nabor bolj ali manj legendarnih progresivno in klasično rockovskih skupin. Njihov nastop je bil temu primerno omejen na manj kot eno uro, zato so morali v set listo na hitro vključiti čim več reprezentativnih klasik iz njihove skorajda dve desetletji trajajoče kariere.
Ob tem ne preseneča, da je zvokovna kvaliteta uradnega koncertnega posnetka s tega nastopa, ki je izšel pod naslovom »Live at High Voltage Festival« precej šepajoča, a to ne opraviči precej očitne nerazpoloženosti in precej polovičarske predstave vseh članov skupine z izjemo gostujočega bobnarja Jimmya Keegana in gostujočega pevca Teda Leonarda (Enchant), ki je tedaj na glavnem vokalu nadomeščal odsotnega pevca/bobnarja/občasnega kitarista Nicka D'Virgilia. Leonard, ki je po D'Virgiliovem slovesu konec leta 2011 danes tudi uradno novi pevec Spockobradcev, namreč svojo novo vlogo pevca, kitarista in občasnega klaviaturista opravi presenetljivo posrečeno. Včasih se skorajda zdi kot, da bi se na skrivaj že dolgo uril za svojo novo, sila zahtevno vlogo, saj sta bila oba njegova Spock's Beard predhodnika izjemni pevski karizmi in še marsikaj drugega povrhu tega.
Tedova barva glasu se zelo dobro zlije s Spock's Beard zapuščino, kar se najboljše pokaže na priljubljenem »Spock's Beard« (2006) standardu »On a Perfect Day«, »Beware of Darkness« (1996) klasiki »The Doorway« pa tudi na »X« (2010) standardu »The Emperor's Clothes«. Po drugi strani se Merosovega basa velikokrat skorajda ne sliši. Okumoto zaznavno varčuje s svojimi klaviaturskimi improvizacijskimi vragolijami, medtem ko Morseova kitarska predstava ob značilni rabi 'sustain' efekta zveni precej rutinsko. Dolgoletni gostujoči bobnar Jimmy Keegan, zdaj že uradni član, medtem dostojno opravi bobnarske naloge in uspešno nadomesti odsotnega D'Virgilia, kateri jih je zapustil kmalu po tem koncertu.
Veliki trenutek celotnega posnetka, ki bo razveselil vse dolgoletne privržence, nastopi pred izvedbama klasik »The Light« in »June«, kjer se kultni multi-inštrumentalist in pevec Neal Morse v vlogi kitarista in glavnega vokalista na zaključnih verzih za kratek čas pridruži starim pajdašem. To je Nealov drug začasen povratek v vlogi koncertnega gosta, potem, ko jih je zapustil po albumu »Snow« (2002). V bistvu 'Spockobradcev' ni nikoli popolnoma zapustil, samo uradno, saj svojemu bratu Alanu, Merosu in Okumotoju v zadnjih letih kot zunanji sodelavec rad pomaga s skladateljskimi idejami.
Kar nekako hecno se zdi, ko se pomisli zaradi kakšnega razloga jih je leta 2002 zapustil, saj bi bili Spock's Beard z Nealom v postavi danes zelo verjetno najbolj cenjena in uspešna sodobna prog rockovska skupina, vendar so tovrstne špekulacije zdaj seveda precej nesmiselne. Neal je namreč v tem času razvil veličastno samostojno kariero, medtem ko so njegovi nekdanji kameradi v dobrem in slabem podali na nekatera področja, ki jih z njim v postavi ne bi nikoli raziskovali ter dosegli nekaj odličnih rezultatov na čelu s studijsko mojstrovino »X«. Njegov vokalni prispevek ob navezi z odličnim Leonardom, kateri se med drugim pošali tudi na račun svojega gostujočega pevskega statusa, pomaga obuditi nekaj tiste ambientalne magije, ki je Spockobradcem že v njihovih zgodnjih letih prinesla kulten status. Kar se tiče kakovosti posameznih izvedb klasik daleč najboljše izpade izvedba super epa »The Light«.
»Live at High Voltage Festival« vsebuje dva diska od katerih je drugi prazen in namenjen temu, da se nanj z uradne strani skupine posname priboljške med katerimi sta tudi intervju in fotogalerija, kar bo razveselilo kvečjemu samo najbolj zagrizene privržence.
Dobra razloga za nakup te s šibko produkcijo in relativno odrsko zadržanostjo posameznih inštrumentalistov zaznamovane koncertne izdaje sta samo dva; posrečen debi Teda Leonarda kot glavnega pevca 'Spockobradcev' in Neal Morse v vlogi gostujočega glasbenika. Spock's Beard so precej po nepotrebnem sledili trendu večine na High Voltage festivalu nastopajočih skupin ter posneli in izdali precej polovičarski nastop, katerega iz podpovprečnosti rešujeta samo prej omenjena karizmatična pevska prvaka. Morda ne bi bilo napačno, če bi 'Spockobradci' v bodoče premislili ali se jim res splača vsako leto in ob vsaki priložnosti izdati nov koncertni album, četudi njegova kakovost ni na pričakovani visoki ravni.
na vrh