Leta 1984 Jethro Tull izdajo svoj najslabši album "Under Wraps", prvovrstno elektro pop rockovsko abominacijo za katero si njihovi privrženci še danes podeljujejo posebne nagrade, če se jim jo slučajno posreči poslušati dvakrat zapored. Obenem se po zaslugi ritem mašine zapiše v povest kot njihov edini album brez pravega bobnarja. Veliki poglavar Ian Anderson se v teh časih, tudi po zaslugi sintetičnega profesorja, klaviaturista Petra-Johna Vetteseja, navdušuje nad sintetičnim popom in elektroniko s katerima se z vsemi katastrofalnimi posledicami speča tudi na solističnem prvencu "Walk Into Light" (1983), kjer je poskušal na silo opraviti s svojo prog folk rockovsko zapuščino. Vsekakor je šlo za precej mučno tranzicijsko obdobje na katerega bi privrženci ponavadi najraje pozabili.
Za prog folk rockovske očake pa vse le ni bilo črno in stvari so se kmalu začele odpirati na boljše. Preobrat na boljše je predstavljal prihod, tedaj še nadebudnega in (kar se danes zdi še bolj neverjetno) mladega ameriškega bobnarja Doanea Perrya. Širokopleči Doane, ki se je publiki prvič predstavil med "Under Wraps" turnejo, je kot klasično rockovski bobnar s seboj prinesel brezkompromisno in masivno zamahovanje po bobnarski postavitvi, a tudi ustrezno ritmično dinamiko ter rešil večleten problem pogosto menjajoče se bobnarske pozicije, saj je tudi po več kot dveh desetletjih še danes član skupine.
"Live At Hammersmith '84" je edini uradni koncertni dokument tega neslavnega Tull obdobja, ki je obenem tudi njihov drugi uradni koncertni album po legendarnem "Bursting Out" (1978). Posnet je bil v znameniti londonski dvorani Hammersmith Odeon. Koncertne izvedbe so bile posnete za predvajanje na britanski radijski postaji BBC, katera je posnela serijo podobnih koncertnih izdaj v dogovoru z različnimi rockovskimi skupinami. Na posnetku gre za precej neobičajen, a zanimiv nabor skladb, ki le deloma odseva tedanjo set listo, obenem pa še zdaleč ne gre za posnetek celotnega večera, saj se vse skupaj konča ravno takrat, ko postane zares zanimivo. Ian Anderson je bil tega večera še v dobri vokalni formi. Le nekaj mesecev zatem, po koncu turneje, mu je za nekaj časa popolnoma pobralo vokal, zato je moral na operacijo. Žalostna posledica te vokalne blokade je bila ta, da njegov vokali nikoli več ni zvenel tako kot nekoč ob nezmožnosti doseganja višjih registrov. Nekaj časa pa je vlekel na Marka Knopflerja (Dire Straits), kar je znal izkoristiti v svoj prid.
V nasprotju s studijsko prakso je bila tedanja Tull inkarnacija v tradiciji predhodnikov odličen koncertni kolektiv, ki je seval izjemno avtoriteto, tako pri izvedbi klasik, kot manj slavnih stvaritev. Skorajda presunljivo je kako obe "Under Wraps" skladbi, naslovna stvaritev in "Later That Same Evening", po zaslugi pravih bobnov in večje klaviaturistične dinamike izpadeta veliko boljše od svojih studijskih verzij. Po zaslugi dramatične rabe za Tull neobičajnih spremljevalnih vokalnih harmonij zelo dobro izpade tudi vselej zabavni "Pussy Willow", sicer ena redkih dobrih skladb s precej ponesrečenega albuma "Broadsword And The Beast" (1982). Med klasikami daleč najbolj izstopa "Hunting Girl", katera je odigrana s skorajda enakim žarom kot v časih klasične Tull zasedbe, ki je posnela mojstrovino "Songs From The Wood" (1977) iz katere izvira ta prog folk rockovska poslastica.
Navdušujoča je tudi izvedba najbolj znane klasike "Locomotive Breath", katero so ta večer izvedli kar dvakrat; na začetku koncerta v inštrumentalni obliki in kasneje v "zmetalizirani" verziji. Seveda v primeru, če vas ne moti vnos sintetizatorskih delnic, namesto običajnega klavirja. Tudi "Living in the Past" ne izpade slabo, čeprav simfonični aranžmaji po "zaslugi" modernih sintetizatorjev niti približno ne zvenijo več tako kot nekoč, saj jim manjka organske topline. Na koncu posnetka se nekoliko groteskno nahaja "Too Old To Rock 'N' Roll: Too Young To Die", klasika z istoimenskega konceptualnega albuma za katero so nekateri dolgo napačno domnevali, da vsebuje Ianovo avtobiografsko besedilo. Stari dobri Ian se izkaže z odlično pevsko predstavo. V nadaljevanju s spretno manevriranim prehodom po klaviaturski in kitarski solaži preidejo v osrednji motiv legendarnega epa "Thick As A Brick" s čimer poskrbijo za največje presenečenje celotnega posnetka.
"Live At Hammersmith '84" s svojim omejenim in neobičajnim naborom izvedb ni najbolj posrečen odsev običajne Tull koncertne podobe, zato ga razen zvestih privržencev v svoji zbirki ne bo nihče pogrešal. Posamezne izvedbe so sicer na visoki ravni, kar velja tako za klasike kot za vsa tri manj bleščeča dela, kar bo presenetilo marsikoga, ki zaničuje vse Tull inkarnacije s sintetično prisotnostjo Petra-Johna Vetteseja. Obenem je eden njihovih zadnjih uradnih koncertnih dokumentov, kjer je bilo Ianovo petje še na nekdanji ravni in se ni ustrašil nekaterih zahtevnejših leg. Z nekaterimi bravuroznimi izvedbami klasik in manj razvpitih del je "Live At Hammersmit '84" dovolj zanimiv za dolgoletne privržence, a po drugi strani vse prekratek, da bi dal verodostojen vtis koncertnih razsežnosti te neslavne Tull inkarnacije, ki je s Perryevim prihodom pridobila veliko več kot se je sprva zavedala.
na vrh