»Live At Hammersmith« je koncertni dokument britanske rockovske zasedbe The Darkness. Lahko se vprašamo, kaj neki so fantje počenjali vsa ta leta, da je bilo treba tako dolgo čakati nanj? Izvrsten dosežek, ki izhaja iz nastopa skupine v londonski dvorani Hammersmith, dne 10.12.2017. Zasedba se je takrat nahajala na britanskem delu turneje »Tour De Prance« ter promovirala svoj aktualni dosežek »Pinewood Smile« (2017). Nastop obložen s pirotehničnimi vložki, tonažo stresenih konfetov in vsega ostalega kar lahko sproducira domišljija rocka in rolla, se je na tem albumu briljantno utelesil. Vsekakor pa o takšni pristni odrski orgiji polnkorvne zabave in prgišča vseh simpatičnih neumnosti, ne bi mogli govoriti, v kolikor ne bi bili na odru štirje ostro oblečeni ter oprijeto obtesani žrebci, oboroženi s pravo glamovsko heretiko. V odlični formi. The Darkness delujejo na tem posnetku tako lahkotno in neobremenjeno, kot da so dejansko naposled pregnali vse duhove divje preteklosti in jih tako končno pustili daleč za seboj.
Justin Hawkins je znova prvi magnet. S svojim norim vokalom in seveda vrhunsko odrsko figuro, ki skrbi vseskozi za izjemne norčije, ki izvirajo iz bogate zakladnice črnega humorja, kot ga pozna Britansko otočje. Kdor je kdaj v življenju gledal katerega od koncertov te usekane zasedbe ve povedati, da pri The Darkness, ni vse zgolj v golem igranju repertoarja. Na koncertu se, ob izvedbi materiala, zgodi še toliko drugih stvari, da prav nihče ne more ostati ravnodušen. Tudi najbolj zadrti sovražnik rock’n’rolla ne. Ob Justinovem ekstremno visokem petju se znova ježijo dlake. Tudi parodični element skupine polnokrvno vžiga. Zmes glasbe Queen, Thin Lizzy, AC/DC, Cheap Trick in če dodamo še Sweet,ali Boston, kar uteleša že multi platinasti prvenec »Permission to Land«, ki ga skupina v smislu komercialne uspešnosti, ni več presegla, udarja po vseh cilindrih in ne skopari z izjemno ultra oktansko rockl’n’roll voltažo. Zanimivo, da je album » Permission To Land« izredno dobro zastopan v repertoarju. Očitno ga skupina izjemno ceni, pa še nekaj je. The Darkness se zavedajo njegove »teže«, zato so dejansko na tej turneji, s katere izvira tudi koncert v Londonu, želeli svojim oboževalcem dostaviti najboljše »ta hip«, pii čemer pravzaprav niso dopuščali naključij oziroma možnosti za potencialni »taktični spodrsljaj«. S prvenca so z nami veliki hiti Growin’ On Me, Get Your Hands Of My Woman, Love Is Only A Feeling, nadobvezna I Believe In A Thing Called Love, k temu pa dodani še Black Shuck, Givin’ Up, Stuck In A Rut, Friday Night in ne nazadnje tudi Christmas Time (Don’t Let The Bells End), ki prav tako izhaja iz posebne božične izdaje tega albuma za evropski trg. To je torej je to skoraj polovica celotnega repertoarja izmed skupno 19. odigranih točk na tem koncertnem maratonu. Aktualni album je zastopan s tremi odličnimi točkami: Soild Gold, posebej groteskno Japanese Prisoner of Love ter Buccaneers of Hispaniola, ki v svojem hudomušju le prilivajo olje na ogenj. One Way Ticket nikakor ne manjka, album pa odpre izvrstna Open Fire, s pravšnjo kitarsko frazo, za otvoritev slehernega The Darkness koncerta, ki ji z albuma »Last Of Our Kind« dela v nadaljevanju družbo lucidna in sarkastična The Barbarian. Koncert, ki ne izgubi niti za hip rdeče niti skozi minutažo, razganja od vseh detonacij vrhunske rock’n’roll retorike in briljantno vpetega »žur« momenta.
Eden boljših koncertnih dokumentov, ki so izšli v letošnjem letu na rockovskem zemljevidu sveta. The Darkness delujejo na njem neverjetno sproščeno, »osvobojeno«, ob vsem sproduciranem teatru in zabavišču, pa tudii izredno zrelo, suvereno in do mere neprebojno. Osveženi, pomlajeni in neukročeni. Kar se da nabrušeni torej in v izvedbi maksimalno zagrizeni. Kot bi se pisal zadnji dan v galaksiji, tik pred apokalipso.
na vrh