Svet je že od leta pred iztekom starega tisočletja in vstopa v nov milenij našega štetja postavljen na nakovalo, po katerem neusmiljeno bije kladivo mentalnih in eksistencialnih sprememb, zaradi katerih je doba naivnosti že zdavnaj minila. Kar ostaja so epsko velika in za zdaj še neodgovorjena vprašanja, s katerimi se človek levi iz starih preozkih okvirjev v s formo manj obremenjeno obliko. Odraz te neobremenjenosti je tudi plejada zvokov, ki so dovoljeni znotraj definicijskega območja glasbe, njenih žanrov, nova estetika pa dobiva tudi velika imena, ki po dalijevsko vliva svoje mentalne podobe v čaše ter jih stihijsko seje med množice. Glasniki nove dobe ter evolucije (ali pač revolucije) so vsepovsod, najuspešnejši oratorji, ki preglasijo preživeto duhovščino ter združujejo mlade in spodbujajo dinamiko delovanja ter kognicije, so nedvomno ikone glasbe, najudarnejši pa se zaenkrat še najdejo znotraj težkometalnega žanra. Titani metala, skupina Mastodon, si je doslej pot kovala s štirimi zelo odmevnimi in s strani tako kritikov kot publike izjemno dobro sprejetimi albumi, s katerimi so kirurško natančno secirali štiri osnovne elemente narave ter jim vpihnili, poleg osnovnega elementarnega iskanja prapočela samega sveta, še globlje zgodbe ter sporočila. Skupina je od prvih trenutkov, od plošče Remission dalje (ter predstopnje obstoja, EP-ja Lifesblood) stremela za velikimi koraki ter progresivnimi elementi brezmejnega eksperimentiranja, katerih vrh je zadnja, pred dvema letoma izdana plošča Crack The Skye, za katero mnogi menijo, da jo bo konceptualno nemogoče preseči, vernikom pa ostaja le potrpljenje ter upanje, da le ni vs izgubljeno. Prav ta zadnji plošček vsebuje toliko mamutsko ogromnih rifov, ki so dosegli domala status simfoničnosti, ki bi jo le redki lahko poustvarili v živo. Redki, a ne Mastodon.
Liive At Aragon je prvi resnično uradni koncertni posnetek skupine Mastodon v njihovem naravnem, odrskem elemntu.album, ki je oplemeniten še z DVD posnetkom koncerta v dvorani Aragon Ballroom v Chichagu, z dne 17. oktobra 2009, dokumentirano in brez nepotrebnega nakladanja predstavlja Mastodon v najboljši možni luči. Pred vašimi očmi ter pravzaprav zelo suvereno v vaša ušesa nalije kvartet iz Atlante najčistejši dokaz obstoja glasbene popolnosti, saj popolnoma in za koncertni nastop prikladno prikrojeno v celoti in brez oklevanja poustvarijo celotno parabolo zgodbe Crack The Skye. Potrdi se predvidevanje, da se izjemni talenti ne morejo zatekati k bližnjicam, zato so zvoki domala istovetni. Večno bobnarsko soliranje ter tisočeri prehodi izjemnega bobnarja Branna Dailorja so v popolnem sozvočju z uravnoteženimi kitarskimi salvami uigranega dvojca Brent Hinds ter Bill Kelliher, kot dejansko povsem dostojni in nedvomno Mastodonom povsem primerni frontman pa se dokaže natančni basist in pevec Troy Sanders. Mastodon premorejo kemijo, ki brizga z odra ter uroči množice, da pa je urok še uspešnejši pa poskrbijo bogate odrske projekcije, ki vas v svet medzvezdja izstrelijo tudi iz varnega zavetja vašega domačega naslanjača.
Oder preplavljajo meglice modre in vijolične svetlobe, ki z občutkom popolnoma nasitijo ter v stanje polzavesti pahnejo vaše vidne zaznave, glasba pa vas zaziba v stanje lagodja ter dejanske vpetosti z dogajanjem na odru. Mastodon so pripovedniki, publika v dvorani ter pred TV zasloni pa je postavljena v vlogo udeležencev kot poslušalci epskih pripovedi ob indijanskih ali vikinških ognjiščih. Blagodejni zdravilni učinek zvoka predstavlja terapijo ne le za skupino, temveč zdravi tudi ranjene duše tistih, ki za celotni oratorij plošče Crack The Skye, o kateri lahko preberete več tudi na naših straneh, odprejo duše in ušesa. Čarovnija blagodejnosti ter mehkobe se prekine po zadnjem dejanju prvega dela koncerta rekonceptualizacije konceptov, po izjemni skladbi The Last Baron. Odrska ekstaza neprekinjenega poigravanja s plameni kreativnosti se prekine z brskanjem po bogati zakladnosti preteklosti, kot prvi v nizu odrskih darov publiki pa je skladba Circle Of Cysquatch, ki na oder povsem organsko postavi besni koncept elementa zemlje s šrapnelom plošče Blood Mountain. Mastodon prestavijo v grindersko prestavo ter nekoliko bolj besno in brez krotenja strasti trgajo koprene iluzij z oči in ušes publike. Salve rifov ter tektonsko podrhtavanje tal zaradi nizkih frekvenc basa in bobnarskega izbijanja duše iz open bobnov premikajo mentalne celine. Po strelskem obračunu ter prisvajanju množic sperejo kri presrečnih žrtev z vodo pozabe. Aqua Dementia, skladba z vodno besnečega Leviathana, kolje s povsem nič zmanjšano intenzivnostjo, da bi v ušesa lahko nalili nič kaj zmehčani elemental čistega ognja s plošče Remission, skladbo Where Strides The Behemoth. Naenkrat lahko ugotovite, da je vse tako sladko povezano in da ni neke nenaravne razlike med vsemi delci. Zadnji del njihovega lastnega repertoarja zabije Mother Puncher z razvpitega prvenca, s katerimi se vera v veličino le dokončno utrdi, kot bonus koncertnemu razvratu pa iz zvočnikov zarohni predelava skladbe skupine Melvins, komad The Bit. "Try some force / Try to lead / The foundling die is close determinate / Raise head and stomp the blood / I'm not even sound raide" zveni tako naravno in tako neprisiljeno, kot bi skladbo spisali sami Mastodon. Na poslednjem delu se še dodatno doživeto razpihne tudi odrsko dogajanje. Solo kitarist in grleni del neukročene zveri, Brent Hinds se povsem nenastopaško postavi na pročelje Dailorjevih bobnov. Sanders se z najbolj umirjenim členom peklenske četverice, kitaristom Kelliherjem postavi na stran ter v kopreni popolnega odklopa ruši še poslednje morebitne dvomljivce. Rogati pozdrav na novo obujenih in prerojenih vernikov napolni vso dvorani. Luči se ugasnejo in medgalaktično romanje je končano.
Pravzaprav niti ne, saj spremljujoči DVD ponuja še specialni dodatek v obliki filmske interpretacije zgodbe plošče Crack The Skye: The Movie. Režiserski in produkcijski del za vizualije zadolženih članov ekipe Roboshobo, Joanne Shaw ter Kelly Noris prelije podobe izjemnega oblikovalca Donnyja Phillipsa v gibljivo obliko. Na ekranu zaživijo podobe, ki črpajo iz estetike črno-belih filmov ter v prijemih spominjajo na z začetki celuloidnih sanj navdihnjenih videospotih skupine Smashing Pumpkins. Prav Phillips je "zakrivil" vsa fenomenalna oblikovanja Mastodon naslovnic, brez katerih sporočila ne bi brazdala tako globoko v dušo in srce. Mastodon so z vizualijami še dopolnjeni in medcelinske rakete so s stereogrami pridobile še moč jedrskih konic. Ustvarjalnost prelita na platno je ustvarila popolno reaktivno mešanico za gorivo duše nove generacije. Poslušanje, še bolj pa ogled pričujočega ploščka ter DVD-ja ne kvari občutka v ustih. Vera je okrepljena in želja po dvigu višje bo lahko že kmalu potešena še s testom v resničnosti. Fanfare glasnikov bližajočega glasbenega viharja so namreč naznanile, da bomo lahko prehistoričnega metalurštva kmalu deležni tudi v Sloveniji, v empirijo zaverovani skeptiki pa bodo dobili pristno potrditev, da megalomanstvo ter velika glasbena dejanja niso le stvar preživete preteklosti, temveč se nebesa še razpirajo, a le enkrat, morebiti dvakrat na sleherno glasbeno generacijo, tokratni fenomen pa nosi ime Mastodon! Ave Mastodon, prepričani in nasiteni te častimo in pozdravljamo!
na vrh