Hackett, Steve: Live Archive 70, 80, 90s

"Live Archive" je dolgo težko pričakovana zbirka koncertnih posnetkov legendarnega kitarista Stevea Hacketta. Izdaja vsebuje štiri CD-je, ki predstavljajo tri različna Hackettova koncertna obdobja (70-a, 80-a in 90-a) s tremi različnimi zasedbami. Steve se je s to izdajo odločil vsaj nekoliko pristriči peruti nelegalnemu trgovanju z njegovimi neuradnimi koncertnimi posnetki in tako svojim dolgoletnim privržencem ponuditi izbor nekaterih izmed svojih najbolj slikovitih posnetkov. Istega koncepta so se že prej lotili ali mu sledili tudi nekateri drugi legendarni progresivno rockovski izvajalci, med njimi King Crimson ter Emerson, Lake & Palmer. Steve je s tem naredil odlično potezo saj je večino izmed teh posnetkov sploh prvič moč slišati v obliki CD izdaje. Nima smisla posebej poudarjati, da gre za odličnega koncertnega glasbenika z zavidljivo kilometrino nastopov, ki nikoli ni maral slave in blišča ter se je večino svoje kariere osredotočal na svojo izjemno lojalno bazo fanov.

Prva dva CD-ja obsegata posnetke Steveove prvotne koncertne zasedbe, ki je nastala leta 1978, tik po izidu njegovega drugega albuma "Please Don't Touch" (1978). Poleg Stevea in njegovega brata Johna na flavti in kitari so se v bandu tedaj nahajali še Nick Magnus na klaviaturah, John Shearer na bobnih, Dick Cadbury na bas kitari ter Pete Hicks na vokalu. Posnetek izvira iz nastopa v londonskem Hammersmith Odeonu leta 1979. Na njem se nahajajo izvrstne izvedbe po večini najboljših del iz njegovih prvih treh albumov ("Voyage of Acolyte", "Please Don't Touch" ter "Spectral Mornings") ter tudi nekaj del, katere je posnel še z Genesis ("Horizons", "Blood On The Rooftops" ter "I Know What I Like"). Zasedba je bila odlično uigrana in večina izvedb se jim je res dobro posrečila. Med njimi bi izpostavil predvsem izvedbe "Ace Of Wands", "A Tower Struck Down", "Star Of Sirius" (čeprav tu včasih prav pogrešam originalni vokal Phila Collinsa), "Spectral Mornings" ter "Shadow Of Hierophant". Zlasti z odlično izvedbo slednjega, precej zahtevnega simfoničnega epa, enega izmed Steveovih najbolj ambicioznih del v karieri, uspejo poslušalca popolnoma očarati.

Nekoliko manj prepričljivi so pri izvedbi Genesis klasike "I Know What I Like", ki je brez Petra Gabriela ali Collinsa za vokalom, vedno brez tistega svojega originalnega, sarkastično začinjenega čara. Zato pa jo nadgradijo z odlično inštrumentalno sekcijo "Wardrobe Boogie", kjer Steve in tovarišija udarijo dokaj zanimiv jam, po večini temelječ na za Stevea zelo netipičnem boogieju in kjer si privošči tudi nekaj precej bluesy solaž. Čeprav je Hicks precej dober pevec, ki ima nek svoj delež karizme, mu po mojem ležijo bolj melodično rockovske/AOR usmerjena dela, kar dokaže s spodobno vokalno izvedbo del "Narnia" in "Racin In A", ki v originalu vsebujeta imeniten vokal Stevea Walsha (Kansas). Steve seveda ne more nobenega koncerta brez izvedbe inštrumentala "Kim" (ta se nahaja kar na dveh posnetkih), posvečenega njegovi brazilski ženi Kim Poor, katera je tudi avtorica velike večine naslovnic njegovih albumov. Med priložnostna presenečenja sodita kratka akustična inštrumentala "Etude in A min" ter zaključna "Racing In A Coda". Zasedba je bila tu zelo dobro uigrana, nabor izvedb sanjski in vzdušje že skoraj magično (bučni aplavzi publike). Po mojem oba prva dva CD-ja ravno zaradi tega posebej izstopata.

Tretji CD predstavlja posnetek iz rimskega Castela Sant' Angela, leta 1981 med turnejo z albuma "Cured" (1981). Tedanja zasedba je poleg obeh Hackettov in Nicka Magnusa vsebovala še Chasa Cronka na bas kitari ter Iana Mosleya na bobnih, še preden se je slednji pridružil Marillion. Steve je bil tedaj v Italiji razmeroma popularen, kar dokazujejo tudi bučne ovacije norih italijanskih oboževalcev. Skupina se je pri izboru del gibala med izvedbami boljših del s prvih štirih albumov (tem se je do tedaj pridružil še "Defector", 1980) ter nekaterimi izvedbami del s tedaj aktualnega "Cured", ki resnici na ljubo ne sodi med njegove najboljše dosežke. Na tem albumu je Steve odločil razsuti svojo dotedanjo zasedbo, začel pisati krajša in manj kompleksna dela ter sam odpel vse vokale. Zlasti zaradi slednjega, kjer ni nikoli kaj preveč blestel (čeprav je za kitarista povsem soliden, zlasti v primerjavi s kakim Steveom Howeom (Yes), ki je tu ponavadi res popolna tema) je bil izbor skladb skrbno izbran, da so izginila nekatera vokalno zahtevnejša dela.

Posnetek odpre odlični, na kitaro usmerjeni, inštrumental "The Air Conditioned Nightmare", ki je eno izmed boljših del s "Cured". Magnus na klaviaturah ves čas dobro spremlja Steveovo kitaro medtem, ko ritem sekcija Cronk/Mosley zveni opazno trše od njunih predhodnikov. Razen njega izstopajo še izvedbe jazzovsko obarvanega inštrumentala "Jacuzzi", vselej imenitnega "Ace Of Wands" (po mojem eden izmed treh najboljših inštrumentalov v njegovi karieri), orientalsko usmerjenega "The Steppes", shizoidno odštekanih "Slogans" ter "A Tower Struck Down" ter lirične klasike "Spectral Mornings". Ne preseneča, da so to sami inštrumentali. Ko Steve poskuša izpasti kot pevec na AOR fiaskih kot so "Funny Feeling", "Picture Postard" ter "Hope I Don't Wake" izpade precej patetično, če že ne osladno saj njegov vokal nikakor ni ustrezen za tovrstne eksperimente, čeprav se čuti kako zelo se je trudil, da bi poslušalce prepričal tudi na tem področju. Še najboljše mu vokalno uspe "Every Day", ki je njemu dosti bližji simfo prog. Celotno gledano še en raznovrsten in dobro izveden nabor del odlično razpoloženega banda iz obdobja, ko je Steve dokaj radikalno spremenil svoj zvok.

Četrti disk predstavlja nastop v londonskem Grand Theatre, kjer je Steve nastopal z zasedbo, katera je predstavljala takrat aktualni "Guitar Noir" (1993) album. V njej so se poleg obeh bratov Hackett nahajali Julian Colbeck na klaviaturah, Doug Sinclair na bas kitari in Hugo Degenhardt na bobnih, ki niso bili nič manj imenitni glasbeniki od svojih predhodnikov. Tokratni nabor del je izjemno raznovrsten saj je Steve do takrat izdal že kopico med seboj precej različnih albumov s tem, da večina izmed njih zveni precej trše, kar se gre delno zahvaliti tudi precej trši rockerski ritem liniji. Za začetek presenetijo z zanimivim "Medley", ki je izvrten kolaž nekaterih izmed Stevovih najbolj priljubljenih inštrumentalov kot so "Myropia", "Los Endos" (še iz časov z Genesis), "Imagining", "Ace Of Wands ter "Hackett To Pieces" (katero je sredi 80ih rad izvajal tudi na nastopih kratkotrajnega AOR eksperimenta GTR, katerega sta imela skupaj s Steveom Howeom). Izvrstna oživitev nekaterih najboljših trenutkov Steveove kariere. Degenhardt se na večini del izkaže kot izjemno energičen bobnar, ki s svojimi masivnimi udarci tudi starejšim delom dodaja neko drugačno, bolj udarno komponento.

Od ostalih izvedb najbolj navdušijo še duhovito-grozljivi "Vampyre With A Healthy Appetite", še ena Steveova nepogrešljiva klasika, andsko obarvani inštrumental "Sierra Quemada", etno usmerjeni "Take These Pearls" z odlično igro tolkal, atmosferično-surealistični jazz rocker z elementi flamenca "Dark as The Grave", venček "Spectral Mornings/Firth Of Fifth/Clocks", kjer ponudijo nekatere izmed starih favoritov, priredba Morriconejeve "Cinema Pardiso", ki je tudi v originalu eno izmed njegovih naj del za kitaro ter slastna izvedba odličnega inštrumentala "In That Quiet Earth", še iz njegovih časov z Genesis, ki je po mojem vrhunec tega posnetka in zbuja zavidljivo dozo nostalgije. Steve obenem pokaže, da je kot pevec opazno napredoval z dobrima izvedbama AOR usmerjenega "In the Heart Of the City" ter blues rockerja "Lost In Your Eyes" (kjer ga dobro pokrivajo tudi spremljevalni vokali in kjer občasno poprime tudi za orglice). Še en izvrsten posnetek banda s popolnoma drugačno energijo od predhodnikov, a z večno prepoznavnim zvokom mojstrove kitare, ki bdi nad njimi.

Steve je skupaj zbral res zavidljivo zbirko nekaterih najboljših trenutkov njegove dolgoletne koncertne kariere v vlogi solo glasbenika. Vsi trije CD-ji imajo zelo dober zvok in kar se tiče same izvedbe bi težko izbral najboljšega izmed njih. Verjetno bi se odločil za prva dva CD-ja, ki predstavljata njegove koncertne začetke in čas, ko je imel po mojem okoli sebe tako najboljšo zasedbo kot tudi najbolj zanimiv nabor skladb za velikega ljubitelja simfoničnega progresivnega rocka. Ta zbirka arhivov je bila šele prva izmed zbirk posnetkov, ki so sledili v naslednjih letih. Ker jih niti ni težko dobiti prek založbe Inside Out ne bi smel noben Steveov fan ostati brez vsaj enega izmed njih s tem, da je "Live Archive 70, 80, 90s" verjetno najboljši izmed vseh saj ujame tri ključne faze Steveovega razvoja kot solo glasbenika.