Thin Lizzy: Live And Dangerous

Toliko je bilo že povedanega o magiji, ki so jo Thin Lizzy v drugi polovici sedemdesetih let prikazovali na odru. Live And Dangerous je prelep prikaz te uničujoče sile. Posnet med letoma 1976/77, na turnejah Johnny The Fox in Bad Reputation, prikazuje skupino na vrhu njene ustvarjalne moči.

Live And Dangerous se začne veličastno; z otvoritvenim "power" akordom Jailbreak. Čisti rock n roll od vsega začetka deluje sveže in prepričljivo, kot da od tedaj ne bi minilo že celih trideset let! Lynott s svojim žametnim nagovarjanjem suvereno obvladuje potek dogodkov, medtem ko mu občinstvo je iz roke. Neverjetna energija, ki ob predrznih kitarskih harmonijah za sabo potegne sleherno navzočo dušo. Nič čudnega, saj se v tej zlobni magiji zrcali vsa veličina Thin Lizzy. Lynottova četica, ki je štiri leta prej odločno stopila na pota slave, je do tega trenutka svojo glasbeno podobo do potankosti izpilila. To nam postane jasno ob že neštetokrat omenjenih Robertsonovih in Gorhamovih kitarskih dvobojih, ki v živo, za razliko od njunih studijskih dosežkov, izpadejo toliko bolj strupeno. Vseeno najpomembnejši Lizzy element tudi v živo ostaja Phil Lynott. Zahvaljujoč njegovemu preprostemu romantiziranju Southbound postane še eden otožnosti poln vrhunec basistove lirike.

Kako dolgo pot so od skromnega začetka Thin Lizzy prehodili opozarja energična Segerjeva punčara Rosalie. Ženšče je od starih Fighting dni zraslo v zapeljivo predrznico, vredno greha. Skladba je, skupaj z Dancing In The Moonlight, edinstven dokument Lynottovega skoraj intimnega razmerja s publiko. Temu, s svojim mehkobnim zvokom saksofona, medtem ko Lynott in kompanija budno prežijo iz ozadja, kanček razburljivost dodaja še enkratni John Earl. Fantastično!

Videti klasično zasedbo Thin Lizzy na odru pa dobi še posebno neprecenjivo vrednost ob skladbah kot Still In Love With You. S tem srce parajočim bluesom Robertson prevzema kontrolo nad vašimi čustvi. Z njimi se bo nehote poigral tudi otožni Lynottov glas, ki ob nevsiljivi basovski igri, vse dokler nas h koncu skladbe nežno ne pripelje prelepa in nesebična medigra obeh kitaristov, v celoti dominira.

Ko melanholijo zamenjajo udarnejši ritmi, nas po ušesih predrzno vseka povsod prisotni Johnny The Fox, ki s svojim enkratnim funky imidžem seje strah in trepet. Z njo v ospredje ponovno prihaja zgoraj omenjeno odnos na relaciji Lynott – publika, v katerem je Phil tako zelo užival. To je na Johnnyu moč takoj opaziti. Podobno velja za Cowboy Song ter Lynottov nepozabni "It's Okay Amigos, You Can Let Yourself Go..", ob kateri narod vedno znova izraža evforično odobravanje, ki se nenadoma prelomi v delirij The Boys Are Back In Town.

Za podobno suverene se izkažejo Don't Believe A Word, Suicide ter Warriors. Vse tri bahave zlobe polne skladbe svoje najsvetlejše trenutke doživljajo prav ob takih koncertnih nastopih, s katerimi se dokončno znebijo pretekle previdnosti. V tej "pokvarjeni" družbi se odlično znajde tudi pred tem neizdana Are You Ready, ki jo občinstvo sprejme odprtih rok. Vrhunec te norije predstavlja stara Night Life klasika Sha La La, začinjena še z svojevrstnim Brian Downey solom! Z pribljiževanjem zaključku albuma se temu primerno dviguje tudi temperatura. Za njeno neprekinjeno stopnjevanje skrbi energična Baby Drives Me Crazy, z starim znancem Huey Lewisem na ustni harmoniki. Trenutek za predtavitev vseh članov zasedbe, ob še enemu Philovemu emocionalnemu dialogu s publiko, mine v neučakanem pričakovanju erupcije umazanega rock n rolla The Rocker, ki ob skandiranju Lizzy, Lizzy, tudi zaključi enega najboljših koncertnih albumov vseh časov.