Eloy: Live

Eloy so po izidu svojega najboljšega albuma "Ocean" (1977) upravičeno uživali sloves najbolj popularne nemške (prog) rockovske skupine, ki se je tedaj po priljubljenosti lahko brez problemov kosala z največjimi imeni britanskega prog rocka. Ponavadi takrat, ko skupina doseže širšo prepoznavnost in je vzhičenost poslušalcev na vrhuncu nastopi primeren čas, da svoj uspeh potrdijo še s koncertnim albumom, ki predstavi nekatere njihove najboljše stvaritve. Eloy so storili natanko to in izdali svoj prvi (in zaenkrat še vedno edini uradni) koncertni album, ki je bil preprosto poimenovan kar "Live", kljub temu, da jim pri poimenovanjih albumov ni nikoli manjkalo domišljije.

Eloy so se pri izbiri izvedb za ta posnetek nekako razumljivo osredotočili na svoja najboljša in najuspešnejša albuma "Dawn" (1976) ter "Ocean". Od zgodnejših del sta se med njimi znašla le "Mutiny" s "Power And The Passion" (1975) ter "Inside" (z istoimenskega albuma iz leta 1973), kar ni nobena tragedija saj so bile njihove stvaritve od srede sedemdesetih naprej vsaj za en razred boljše in naprednejše. Večplastni klaviaturist Detlef Schmidtchen pa verjetno tudi ni imel volje, da bi stalno drsal po hammond orglah tako kot njegov predhodnik Manfred Wieczorke, ki je bil naravnost zaljubljen v hammondke na katerih je temeljila velika večina zvoka klaviatur na njihovih zgodnejših stvaritvah. Šef skupine Frank Bornemann, ki je v tistem času še bolj napredoval v vlogi kitarista (njegov vokal je bil po drugi strani še vedno posebno poglavje zase in stvar poslušalčevega osebnega okusa) se je na kitari prav tako vse raje posluževal subtilnejših linij, ki so bile precej v stilu Davida Gilmourja (Pink Floyd) ter obračal hrbet nekdanji obširni uporabi značilnih heavy rockerskih rifov.

Večina izvedb na "Live" v živo zveni še celo boljše in mogočnejše kot v studiu, kar niti ni kakšno posebno presenečenje saj je skupina od nekdaj uživala sloves izvrstnih koncertnih izvajalcev. Mnoga izmed njih so še opazno podaljšana in vsebujejo nekatere dodatne simfonične aranžmaje in tudi nekaj manjših improvizacij. Nekoliko nadležni so včasih le krajši recitali pred in med posameznimi skladbami (govori jih bobnar Jürgen Rosenthal) brez katerih bi z šlo brez slehernih problemov, zlasti brez tistih recitalov, ki so v nemščini. Frankov močan nemški akcent je v živo še bolj poudarjen, kar bi nekatere znalo motiti, drugi pa se ne bodo preveč obremenjevali s tem njihovim najbolj očitnim germanskim faktorjem, ki sodi med prepoznavne elemente skupine. Produkcija je v Frankovi tradiciji ponovno izborna in na posnetkih ni opaziti nobene sledi kakšnega morebitnega studijskega pegljanja.

Posnetek odpreta odlični, razširjeni izvedbi med seboj povezanih konceptualnih klasik "Poseidon's Creation" (s svojo odlično kitarsko solažo v zaključku) ter "Incarnation Of the Logos" (obe z albuma "Ocean"), ki sta celo boljši od svojih studijskih verzij. Pri izvedbah del z "Dawn" kot sta "The Sun Song", kjer je moteč edino nepotrebni nemški recital, kateri je bil vzet iz neke britanske novele po imenu "Razsvetljenja" ter "The Dance in Doubt And Fear" je še posebno zanimivo slišati, kako je Schimdtchen z uporabo širše palete klaviatur pokril tiste originalne studijske simfonične aranžmaje, ki so bili v domeni orkestra. Čeprav se v osnovi držijo duha originalov si privoščijo kar dosti svobode pri izbiri nekaterih dodatnih aranžmajev. Odlična "Mutiny" s "Power And The Passion" je ena izmed dveh izvedb, kateri je Frank originalno posnel še s prejšnjimi zasedbami skupine. Glede na to, da je bila inkarnacija, ki je posnela ta koncert opazno boljša v vlogi inštrumentalistov ni treba poudarjati, da je tudi ta izvedba opazno boljša od njene studijske verzije. Simfonični aranžmaji so precej bolj razširjeni in prefinjeni, kitarske pasaže bolj subtilne medtem, ko je ritem linija še bolj razgibana. Ezoterična poslastica "Gliding Into The Light And Knowledge" je prav tako še eden izmed vrhuncev posnetka med, katerimi bi težko izbral najboljšo izvedbo. Na izvedbi najstarejšega dela na posnetku, priljubljene klasike "Inside", si Frank spet pošteno pretegne prste ter ponovno demonstrira večje število kitarskih pasaž ter posredno nekoliko trši zvok, ki je bil značilen za njihova zgodnja leta. Bobnar Jürgen Rosenthal je kot ponavadi odličen, lahko rečem eden najboljših bobnarjev v prog rocku tistega časa, katerega lahko brez ovir primerjam tudi s takšnimi velikani kot so Neil Peart, Barriemore Barlow ali Carl Palmer. Nabor del pa zaključijo še z izvedbo epske mojstrovine "Atlantis' Agony At June 5th - 8498, 13 p.m. Gregorian Earthtime", katero odigrajo v vsem njenem veličastju ter notri vnesejo še kopico dodatnih elektronskih zvokov na sintesizerjih. To ambiciozno kompozicijo celo razširijo za dodatnih šest minut. Tu spet nekoliko iritira vmesni krajši recital v nemščini, ki se nahaja na začetku dolge uvodne ambientalne sekcije, kjer na klaviaturah blesti predvsem Schmidtchen vendar v nadaljevanju pričarajo najboljši trenutek posnetka ter vnesejo še nekaj dodatnih aranžmajev, ki jih ni na studijski verziji.

Nekateri kritiki pravijo, da je ta koncertni album namenjen samo največjim fanom skupine. Manj se ne bi mogel strinjati s to trditvijo, saj gre po mojem mnenju za enega izmed najkvalitetnejših progresivno rockovskih koncertnih dokumentov, ki so izšli konec 70-ih. "Live" je pravi koncertni izbor za vse ljubitelje space rocka iz njegovih najboljših let in veličastna predstavitev skupine v vsem njenem ustvarjalnem vrhuncu. Za tiste, ki se s skupino šele spoznavajo pa vseeno priporočam, da za začetek raje raziščejo vse njihove studijske albume iz 70-ih ter si šele zatem privoščijo to odlično koncertno zakusko.