Srečna Mladina: Listen To Srečna Mladina

Definirali so mlado slovensko sceno ter vnesli v glasbeno sceno prestolnice svežo kri in energijo. Boj za uveljavitev je bil trd in neizprosen, a so preživeli preizkus časa ter uspeli preživeti do danes. A so vseeno daleč so časi, ko so se ljubljanski navdušenci iz blokovskega naselja Bežigrajske stolpnice v kletnih prostorih prvič zbrali ter vzeli v roke inštrumente in preigravali punkovske ter hardcorovske viže. Srečna mladina so se izgradili kot konceptualni umetniki, glasbeniki ter ohranili nekaj svojega. Pristnega, izzivalnega ter estetsko dopolnjenega. Zmeraj je šlo za korak naprej in to dokazuje tudi plošča Listen To Srečna Mladina, ki je več kot samo puhli album. Je kohezivna celota slike in zvoka. Je soundtrack urbane kulture, ki je iz undergrounda postala del vsakdana.

Najprej bi bilo vredno spregovoriti besedo ali dve o domislenem in okusnem oblikovanju, kjer so v kartonsko embalažo smiselno vpletli oblikovalski minimalizem, ki pa ni prazen. Manj je lahko več. in to ugotovite, ko odprete škatlico ter izbrskate bogato obdaritev. Ljudje poslušamo velikokrat ne samo z očmi, temveč tudi z očmi, zato Srečna Mladina izkoristijo ta moment za evolucijo v slovenski glasbeni ponudbi. Prva obdaritev je DVD z istoimenskim filmom, na kateri se vam razgrne cela paleta slovenskih polprofesionalnih skaterskih virtuozov. Uroš kovač, Igor Kragelj, Matic Gomboc, Anžej Košmerlj, Tomaž Šantl in Dean Gostimirovič demistificirajo ljubljanske pločnike in asfalt ter pod taktirko Jake Babnika iztiskajo iz svojih desk maskimum. Da pa je popotovanje po skrivnih in malo manj skrivnih kotičkih slovenske urbane džungle toliko privlačnejše pa poskrbijo Srečna Mladina, ki sliko dopolnijo z godbo, ki koketira s številnimi glasbenimi žanri in podžanri. Prepleta se rock, funk, ambientalij ter spekter surferskih prijemov. Slika in zvok pripovedujeta svojo zgodbo, ki ne popusti niti za trenutek. Vsekakor je izziv graditi na bolj ohlapnih temeljih soundtrackovskega muziciranja kot prodajati nekaj povsem dorečenega, kompaktnega in zvočno direktnega kot je to, denimo, studijski album. Srečna Mladina si, kot rečeno, vedno izbirajo korak več in praznino dopolnjujejo s svežim polnilom, ki mu ne poteče rok trajanja. Ubijejo dve muhi na en mah: spletejo niti lastne predstavitve ter glasbenega eksperimentiranja s promocijo neuveljavljenih ali pa vsaj širšim slovenskim krogom manj znanimi ali neznanimi subkulturnimi heroji ulic. Ekstrem si poda roko z drugim ekstremom in stvar postane stihijsko samoumevna, celostna in nedeljiva. Naravna in organska. Živa in ne samo kolaž prisiljenosti, kjer bi katerakoli stran potrebovala sklepati gnile kompromise.

Odpremo drugi žep ter iz njega potegnemo klasični CD. Soundtrack starta na polno z otvoritvenim kaosom 'Humus Sapiens'. Saksofon in kitara ter bobni planejo na nič hudega poslušalca neizprosno. Koncept spominja na Demolition Group in glasba pokaže, da konceptualnih meja ni in jih tudi po mnenju Srečne Mladine ne sme biti. Malo manj kot tri minute in pol dolga uvertura stopnjuje pesem do vrhunca, kjer vokale oz. manjko le-teh ne pogrešate niti za trenutek. Glasilke so le orodje, ki barva in stopnjuje napetost. 'Št. 19128_2' kot druga pesem združi moment funkovsko razpoloženega basiranja ter skoraj surf rockovsko soliranje. Podoba je pozitivna in brez negativnega naboja. Sili v gibanje in pelje glasbene figure v delirij, ki je naraven in neprisiljen. Vmesni del tempo umiri ter tolkalsko poživi. Doda element glasbenega presenečenja, ki preraste v skajevsko poigravanje z ritmom, ki se razvije v eno bolj okusno razdelanih solaž kar sem jih v slovenski glasbeni ponudbi slišal v zadnjem času. 'Gen Genu' ploščo rahlo umiri ter zaziblje v melanholijo. Vokali so prepojeni z efekti in besede so znova le plastelin, s katerim vas Srečna Mladina manipulirajo do te stopnje, da morate njihovi glasbi enostavno prisluhniti. Nemogoče jo je ignorirati, če pa se že trudite, se vam zaje v male možgane in podzavest. Psihedelija, ki lepi ploščo v celoto je energični splet hipnotičnih melodij ter uravnoteženega plesa luči in senc. 'Organophobia' z rahlim tempom, ki spominja na Massive Attack poslušalca inicira v nekoliko živahnejši tempo 'Divjega Grma Na Vzhodu' naravno in brez občutka moteče prisiljenosti. Divji Grm Na Vzhodu nadaljuje prej začrtano tradicijo minimalističnega inštrumentalnega popotovanja po zaprašenih zakladnicah glasbenega izročila surfa. Kot da bi bila Ljubljana postavljena nekam na sončno obalo Kalifornije in ne v osrčje celinskega podnebja. 'Jurileksmi' z a capella uvodom zazveni kot posnetek s kake plošče iz tridesetih let, ki ste jo morebiti izbrskali iz kakšnega podstrešnega kovčka- če je bila vaša babica ali pra babica jazzovska navdušenka. In nato, po mojem mnenju, vrhunec. 'I Have One Peasant In Switzerland' je biser ali pa vsaj en izmed biserov v nizu te plošče. Več kot samo bluzenje- pesem odseva občutek, idejno polnost in tempo urbanega popotovanja. Idealna melodija za samotna popotovanja po z neonskimi lučmi obsijani večerni Ljubljani. Lahko bi jo uporabili tudi za vožnjo po avtocesti. Ne vem zakaj a noč je tu nujna, saj bi dopolnila intenzivni občutek, ki ga pesem seva od začetka do konca. Hitrost, ki to ni zaradi diktiranega tempa. 'Št. 19128_1' je umazan splet funkovske kitare ter ritma, a je erotika trenutka topla in ušesa božajoča. Če mislite, da jim funka manjka premislite dvakrat! 'Zlati Tuš' prvič postreže z jasnim vokalom, ki s ksilofonom in seksi kitaro poje pesem, ki bi jo lahko večkrat slišali tudi na radijskih valovih. Zgodba o ljubezni in lepoti in fizičnem dotiku. Ni platonskega občutka oddaljenega distanciranja. Sladko in prepričljivo. Vabljivo. 'Vumvum' prišelesti jekleno in neizprosno. Težko, kot desettonsko kladivo. Kot bi riff spisal sam Iommi in kot da so se fantje prelevili v Black Sabbath. Že na polovici pesmi barve teme izperejo ter za trenutek zasijejo v sebi lastnih odtenkih. Klaviaturska psihoza in kaos neizbežnega konca poveže album v sklenjeno celoto z zadnjo pesmijo. 11. pesem nima naslova. Brez besed dokonča pričeto delo ter nam da metrični vzorec, k kateremu se vračamo. Ponovitev občutka, da je nastopilo slovo skoraj prehitro. Začetek je konec in konec začetek. Strnjene podobe so konkretne in več kot privid. Končni zmagovalec dvoboja tokrat ni znan, saj ni konflikta interesov in želje po prevladi. Zmagala je glasba v vsej svoji čistosti.

Konkretno bi lahko o plošči rekel le to, da tokrat o poslednji sodbi ni potrebno pretirano razpredati. Tudi slovenski glasbeniki premorejo občutek, artizem in energijo, ki smo jo po navadi vajeni pri poslušanju uvožene glasbe. Srečna Mladina so s tem albumom osvojili tisti del srca, ki ga ne namenjam slehernemu glasbenemu izdelku. Prepričajo z naravnostjo in večplastnostjo. Prepričajo z glasbo in znanjem. Prepričajo z ravno pravimi odmerki neizrekljivega, zaradi česar si plošča zasluži naziv mojstrovine ter bo zasedla v moji zbirki posebno mesto. Vsem slovenoskeptikom poslušanje več kot le priporočam!