Vsaka zasedba, ki gre kdajkoli v studio, ima svoje plošče (ali najbolje kar edninsko: ploščo), ki bi jim lahko provokativno rekli tudi kvalitativni rubikoni, maksimumi, limite, onkraj katerih se zmore le redkim prebiti, jih preseči, taista kost pa obtiči med trudom v grlu tudi vrli kompetitivni konkurenci, če je v glasbi in umetnosti moč govoriti o čem takem. Pred leti sem tako povsem nesluteno padel v sonični objem katarzičnega urejenega kaosa navdihnjenih ritmov in melodij, po katerih ni bil svet nikoli več isti, v srce pa se mi je všilo z zlatimi črkami ime novomeške zasedbe Moveknowledgement. Dokončno in brez hlinjenega preseravanja v imenu vsesplošnega okusa – zavoljo ravno pravšnje kombinacije distorziranega poigravanja z metriko prej slišanega, a tako prekleto predelanega, da asociacij v tej igri senc in genialnih erupcij čistega navdiha ni bilo niti možno niti potrebno iskati. Zavoljo albumskih predhodnic sicer obetavnih začetkov, plošč Sun Sun in Ant People, sem bil z zasedbo poprej sicer seznanjen do te mere, da sem vedel, da premore z raperskim glasom dvakratnega državnega prvaka v freestyle rapanju Mihe Blažiča a.k.a. N'Toka kronani sonični konstrukt meditativne kitare, mastnega basa, potentnih bobnov in atipično všečnih analogno – sintetičnih krikov klaviatur dovolj adutov, da lahko na zemljevid plesnih fenomenov na slovenskem vpišem dolenjsko prestolnico, nisem pa bil tako dobro poučen o vseh podrobnostih in niansah. Slednje so se razkrile postopoma, z izdatno pomočjo moje srčne sopotnice in mojega guruja malce drugačnih ritmov, ki poprej niso bili tako domači na moji strani zvočnega oceana ozavedenega, s strani moje žene. Po prvem skoku v plimne valove temačnega sveta Nebukadnezarja pa je postalo vse drugačno in fatalno usodno.
V dobi, kjer smo postavili sami sebi nove stolpe novodobnega Babilona in iz njih odmeva več govoric in (ne)smislov kot nas je vseh ljudi, je tretja plošča, ki že z imenom vabi k temu, da prisluhnemo kralju, ki je osvojil, pokoril in zavojeval Sirijo in Izrael ter povečal sijaj in mogočnost Babiloniji, nekaj takega, kar pritegne že zavoljo same intelektualne plati imena. Ime, ki v akadski pisavi in izgovorjavi Nabû-kuduri-usur (Nabu-kudur-uzur) pomeni »Nebo obvaruj krono« oziroma »meje« ali »dediče«, daje svetu miselno paradigmo za kontemplacijo. Ali prisluhniti in se podrediti diktatu velikega uzurpatorja ali pa se za vabilom in ukazom skriva cinični, morda celo ironični podton, ki razumske, svobodno misleče ljudi poziva k revoltu ter postavitvi v opozicijo novodobnim katekizmom in mononukleidnemu insertiranju vrstnega reda pričakovanega in konvencionalnega? Ker sem bil radoveden, sem pristal na izziv, ki je postal katarzična igra s silami čaranja, po sinusoidi popolnega užitka pa sem se zelo rad vdal ritmičnemu uroku popolne plesnosti popolne fuzije hiphopa, na steroidih alternativno nabildanega funky duba ter več kot prebavljive elektronike, če se smem malce povzeti iz preteklosti, saj sem o tem pisal že poprej. Bistvena spremenljivka v tej igri popolnega uspeha je bila redukcija števila osebja, predvsem pa faktor popolne zrelosti, ki je le dve leti po Ant People uspela udejanjiti einstanovski kvantni skok v popolnoma nove dimenzije popolnega nebrzdanega udara decibelno podkrepljenih basov, umazanega eroticizma sočnega zvoka in obenem popolnega uravnoteženega suspenza niti malo dolgočasnega poigravanja, popolnega findfu(n)ka na rovaš vseh, ki so trdili, da rocku in alternativi domala ni več kaj dodajati, saj je bilo, bojda, že vse storjeno in slišano. Kako lepo se je motiti, še bolj pa dobiti v glavo salvo krasnih adutov, ki jih na albumu Listen To Nebukadnezar nikakor ne manjka, to pa tudi zavoljo tega, ker so postali pop, soul in osladnosti stvar preteklosti, Moveknowledgement pa totalitarno brezkompromisni strukturalisti eklektično komercialno prej neizrabljene glasbene forme, ki pa ni takoj nujno neposlušljiva – za moja ušesa vse kaj drugega.
Album po uvodnem izbruhu Weinovih futurističnih kitar, lepo tekočih ritmičnih poigravanjih funkoidno razpoloženega Dejana Slaka na basu ter Davida Cvelbarja za bobni, kričeče eksibicionistični genialnosti zvočno resonantnega guruja belih in črnih tipk, velikega Shekuze, krona ravno prav odrezava jezičnost brutalno metafizičnega N'Toka. Žmoht na polno, bi rekli brez zadržkov. Listen To Nebukadnezar. Pripoved o Iluminatijih, novem svetu antigravitacijskih zakonitosti in neotipljivosti resničnosti je sicer krasen krvavi kolaž sveta, ki ga živimo, podpiramo s svojimi normativi konzumiranja vsegar, kar nam vsiljujejo mediji, predpisujejo psihiatri in se prostovoljno odrekamo lastni svobodi izbire in samoniklosti, lastne razpoznavnosti. V diktaturi je potrebno pasti v morje sivine, saj vsi, ki štrlijo iznad povprečja, končajo izločeni, prebavljeni, iztisnjeni iz kolesja, iz kroga zaupanja, s svojo alegorijo in predstavljeno vizijo novega svetovnega fašistoidnega reda pa se Moveknowledgement predajo futurizmu plesnosti, ki ne pojenja niti dalje. Kadavrično sladki zvok funka sedemdesetih se s skladbo Necrodog zažre v male možgane. Moveknowledgement si izposodijo formo Funkadelicsov, Jamesa Browna, Slyja in njegove družine Stone, vse pa vpnejo v okvirje lastnega sveta gravitacijskih zakonitosti. Space jam moogov, klaviatur in celotnega inštrumentarija se lepo spne z N'Tokovim tokom asociacij, krasnih iskric drvečega vlaka misli in besednih vinjet, namesto pridige pa je jezik tu le nov inštrument, ki v ušesa povprečnosti vajene Slovenije vlije sočen sok parol, revolta, predrznega upora normativom. Parole so skrite v angleških preoblekah, vsa struktura pa je navzven namenjena užitku in predajanju zasvojljivi metriki igrivega ritma, indoktrinacija pa je fatalna in dokončna. Spektralno posilstvo vseh čutov se sladko nadaljuje z brutalno večplastnostjo skladbe Scilla in Karibda, ki v svoji dubovski strukturi resda odstopa od besedičnega preostanka plošče, demonični kriki odmevov N'Tokovega glasu pa se v gošči ritma in melodije sprehodi v smeri, kjer bi mladega novomeškega oratorja zlahka postavili ob bok notoričnemu prvemu grlu zasedb Mr. Bungle, Faith No More, Tomahawk in podobnim –velikemu Miku Pattonu. Tokrat je sonična penetracija delo naše gore listov, dragi moji!
Kemična formula reaktivne eksplozivnosti se nadaljuje z odlično skladbo Chemicals, ki mu sledi poskočno repetitivni I Am Zorr, ki po ponavljajočem uvodu preide v stopnjevanje mavrice podobnih zvočnih modulov, prek katerih se zlije obsedena plejada krikov N'Toka. Vse je bolj podobno slapu zvoka, kjer vas z rustikalnim zvokom sladkih klaviatur dokončno mazili in pokonča prav prefinjeni dotik tiste pike na i, ki jo zmore le zasedba, ki je iz posameznikov postala kompaktni kolektiv, kar je Muvekom nedvomno uspelo. A Barcode je futuristični odmev, kjer postaja celota vse bližje resonantnemu soundtracku dobe in časom, v katerih živimo, zasanjani in poniknjeni v polsnu lastne eksistencialne omotice. Atmosferično zgoščeni substrat kristalno jasne kitare ter večplastnega odmeva elektronike, statike, vesolja, se po uvodni večminutni kolektivni meditaciji, med katero zlahka priprete oči in padete v stanje hipnoze, uročenosti, pokornosti diktatu popolne estetike in zrelosti zasedbe, po downtempu in smiselnem vsebinskem prelomu premakne v bolj metaliziran part, na katerega bi bili ekstremno ponosni RATM, pa pustimo navajanje drugih imen, saj so si Moveknowledgement že samo s to skladbo prislužili stoječe ovacije, ki pa jih lahko, prosim, le prolongirate. Morda se vam navidezno naivni in lahkotni I Was There zdi navidez kot vsiljivec v celoti, a se ob umazanem dub-funk-free-alter-hopu sam z veseljem predam bolj lahkotnemu prijemu ubijalsko razpoloženega breakbeata. Umazani funkoidni ekstrakt všečnega komada 666 se izvleče iz celote kot popolnoma pričakovan vrhunec popolne osmice, po neskončni apokaliptičnosti Satanovega števila pa sledi kalejdoskopski metalofonizirani vskok v pozitivizem ničenja s skladbo Positive Energy Death Tunnel.
Prav s skokom v ćudovito belino kristalno bele luči in z jazzovsko progresivnim finalom se izjemna tretja pripoved ekstremno domišljenih fraktalov zvoka, vsebine in predvsem popolne, nebrzdane glasbe, sklene v krasen cikel, ki prav kriči po repeticijah, saj po tisočerih poslušanjih zaslutite, zatipate in okusite sladke podrobnosti, ki vas pri prvem, drugem ... stotem poslušanju še niso povsem doletele. Listen To Nebukadnezar je producentsko domišljena in zrela igra vseh čutov, absolutistična, totalitarna koprena popolne psihedelične mešanice petih mladih nadarjenih glasbenikov pa je žlahtna tekstura plošče, ki jo bomo čez dolga desetletja upravičeno navajali kot popolni dosežek in presežek domače produkcije. Praznih polnil tu ni. Vse ima smisel, žmoht in mogočnost, k čemur po naravi zlahka vse gravitira. Kot k črni luknji v centru univerzuma, le da je razlog tokrat precej bolj osrečujoč in manj organski, fizičen. Nebukadnezar postane v končni fazi stanje duha, meditacija, mantra, del kolektivnega raztapljanja v tem nadstandardnem transcendentalnem preskoku v sfere popolne Nirvane za vse avdiofile pa postanete zlahka ob bendu tudi vi, ki ste Nebukadnezarju prisluhnili in mu pustili spolzeti v podkožje. To je vsem, ki premorejo gram okusa in estetske razsodnosti, nuja, predstavljeni album pa je v samem vrhu (če ne že na samem vrhu) lestvice popolnih draguljev glasbenega ustvarjanja – pa pustimo tokrat delitev na domače in tuje namensko ob strani, saj je ponujena daritev univerzalne narave!
na vrh