Empirični dokaz kvalitete določene skupine je tudi sposobnost kreativnega preživetja ter vzdržljivostni test kljubovanja zobu časa. Leta 1995 se berlinski mladci Beatsteaks niso obremenjevali z ničemer. V imenu dobre zabave ter polnokrvnega punka, ki sledi novodobnim trendom obujanja napol mrtvih žanrov v popolno življenje, so vzeli v roke instrumente in začeli pisati svoje strani o uspehu. Vokalist ter priložnostni kitarist Arnim Teutoburg-Weiss si je v tem času utrdil sloves kvalitetnega frontmana, ki ne zveni nič kaj šibko ali neprepričljivo. Iz z distorzijo zamazanih zaplat kitar Bernda Kurtzkeja in Petra Baumanna so se začele kazati planjave sčiščenega kristalnega zvoka, ki snubi še koga drugega kot punkovskega purista. Popolnoma se je v jedro skupine usidralo tudi novo ritmično srce skupine, ki si je za izziv vzelo še kaj več od enoličnega drdranja po prehodih. Thomas Götz je v skupino vnesel poliritmičnost ali, če že želite - punkovsko aritmijo je popeljal v bolj sinhrone vode. Basist Torsten Scholz pa se je dejansko naučil basirati ter prestrezati ritmične vzorce po vratu kitare. Beatsteaks so po 12 letih dozoreli v iskrene in uspešne ter razpoznavne glasbenike in pa izvrstne showmane. Zabavljaštvo pustimo ob strani ter se posvetimo raje novemu, pri Warnerju izdanem albumu Limbo Messiah.
Ne bom lagal, zato vam bom takoj zaupal, da je bil album že po prvem poslušanju deležen mojega navdušenja in pozornosti, to pa zato, ker so Beatsteaks nadrasli pričakovane stereotipe, sproducirali zelo okusni pop izdelek, ki pa zna pokazati tudi ostre in sveže nabrušene zobe. Peti album berlinskega kvinteta, ki je srca in ušesa množic okupiral že marca z invazijo 'Jane Became Insane' zvokov iz vaših malih ekranov ter radijskih zvočnikov. Kar je pomembno, je dejstvo, da jim je uspelo ohraniti čistost glasbene preproščine ter zelo zasvojljivih riffov, obenem pa so se še, bolj kot na Smack Smashu ali pa na albumu Living Targets, posvetili doslednemu preizkušanju meja svojih glasbenih zmožnosti. Arnim si je popolnoma razprl registre v glasilkah ter postregel s široko paleto vokalnih izvajanj. Popolnoma premišljeno in kalibrirano za popolni uspeh je nastavljen tudi tempo in melodika posameznih skladb.
Album se začne s precej tekoče in kristalno zastavljenim desantom testosterona v obliki pesmi 'As I Please'. "You don't guess my name / But I came to rearrange /Gotta put yourself at ease / I do exactly as I please" je uvodna mantra, ki napoveduje zabavo. Osnovna zapoved Limbo Messiaha je torej popolna sproščenost ter sledenje impulzu zabave ter plesa. Ni intelektualiziranje. Je le spisek zabavnih prigod, ki so izgubile prvoosebnost ter na nek način prerasle v zgodbice, ki lahko zabavajo slehernega poslušalca. Ravno zato je zgodba o snobovski deklici, kateri se je rahlo "scufalo" v formi 'Jane Became Insane' povsem naravno stanje albuma. Kot bi v isto skledo zmetali ščepec Sublimeov, Clashov ter jih intravenozno napeljali skozi tinkturo kakšnih Fun Loving Criminalsov, nato pa prek dializnega aparata napeljali v Beatsteaks mašino. Prav poskočno in plesno preprosto za nič hudega slutečega mimoidočega, ki sledi le ritmu in nenasilni melodiki nežnega odklopa. '
Sharp, Cool & Collected' zasadi tako svoje dolge, umetno starane čekane direktno v center, obenem pa gre v tem primeru, stavim, za njihov hitrostni rekord, saj fantje niso še tako pospešeno pritiskali proti zasilnim izhodom z imenom konec skladbe. Kar vas je morebiti vrglo iz uravnoteženosti popravlja naslednja skladba – 'Meantime', ki se melodično poigrava s Pixies melodiko. Ljubezen in odtujevanje "In the meantime / You're in between time." Spevno in lahko za zapomniti. 'Demons Galore' se posveti principu "mind your own business" obenem pa postane tako voajersko razgaljen posameznik, ki sveti vsem na očem, glavni predmet zabave in obiranja, po katerem ostane le kup do belega oglodanih kosti. Vsi imamo svoje demone. Beatsteaks demoni silijo v ples in popivanje na irski način, v krogu plešočih pa ni prostora za šleve in omahljivce.
Precej bolj umirjeno in domala razpenjeno na Gorillaz stilski način vas preseneti brneči dub raggeae sound komada 'Cut Off The Top', ki vam refren vžge v podzavest. "Climb This Mountain To Cut Off The Top / Damage, damage …/ First I swallow then I throw up / Damage, damage …Come and try me falling apart / Damage, damage … / Climb This Mountain To Cut Off The Top / Damage, damage …" Scefrano in prisrčno. Kot posvetilo preteklemu punkovstvu. 'Bad Brain' je krasna uvertura zato, da okusite še malo poglobljene kontemplacije v smeri R&B-ja ter ne staknete sladkorno. 'She Was Great' zlahka preseneti stare fane ter sezuje novince, ki mislijo, da so prišli na Pink koncert. Gre za inteligentno šalo ter transparentni prikaz glasbene moči ter vokalnega senzualizma. Konciznost in želja, da vas navežejo nase kot džankija na robo po prvemu vbrizganju je več kot očitna.
Zato je tu sentimentalizem in drveči ritem navidezne brezglavosti. 'Soljanka' spet rahlo erektira zaspanega duha, po 'Hail The Freaks', ki premore domala QOTSA groove puščavskega punkizma, pa je čas za veliki finale – 'E-G-O' zagrize v mehko voljno meso še zadnjič, na vas pa pusti tokrat vtis garažni zvok ter končno uničenje še zadnjih okopov na način, ki bi ga drugače pričakoval pri kakšnih Kaiser Chiefsih ali pa Franzu Ferdinandu in ne pri Beatsteaksih, a tokrat stvar izzveni popolnoma neprisiljeno ter naravno. Kot je logično, da bi bil lahko naslednji komad popolnoma MC-jevsko zrapan ali pa da bi se pri bonus materialu iz stropa vaše sobe spustila disco krogla, vi pa bi začeli z visokoraslo afrolook frizuro ter glamurozno visokimi vesoljskimi čevlji plesati račke na še eno salvo Beatsteaks zvokov. Povsem verjetno in ne tako nemogoče.
Album Limbo Messiah je časovni stroj, v katerem vam v strnjeni obliki v polurnem maratonu Beatsteaks ponudijo še kaj več kot tono že slišanih stereotipov, čeprav je končni rezultat precej podoben – postrežejo vam s tono stereotipov ter melodijami in ritmi, ki ste jih nekje že slišali, le da so tokrat te aranžirane na premišljen in povsem nov način. In staro postane novo. Beatsteaks pa si za pas ovesijo še eno trofejo: fenomenalen album, ki je vsemu navkljub sposoben presenetiti ter vas upiranju navkljub spraviti v stanje plesa, petja in zabave. K vragu! Kaj naj potem počnete še s svojimi antidepresivi?
Ne bom lagal, zato vam bom takoj zaupal, da je bil album že po prvem poslušanju deležen mojega navdušenja in pozornosti, to pa zato, ker so Beatsteaks nadrasli pričakovane stereotipe, sproducirali zelo okusni pop izdelek, ki pa zna pokazati tudi ostre in sveže nabrušene zobe. Peti album berlinskega kvinteta, ki je srca in ušesa množic okupiral že marca z invazijo 'Jane Became Insane' zvokov iz vaših malih ekranov ter radijskih zvočnikov. Kar je pomembno, je dejstvo, da jim je uspelo ohraniti čistost glasbene preproščine ter zelo zasvojljivih riffov, obenem pa so se še, bolj kot na Smack Smashu ali pa na albumu Living Targets, posvetili doslednemu preizkušanju meja svojih glasbenih zmožnosti. Arnim si je popolnoma razprl registre v glasilkah ter postregel s široko paleto vokalnih izvajanj. Popolnoma premišljeno in kalibrirano za popolni uspeh je nastavljen tudi tempo in melodika posameznih skladb.
Album se začne s precej tekoče in kristalno zastavljenim desantom testosterona v obliki pesmi 'As I Please'. "You don't guess my name / But I came to rearrange /Gotta put yourself at ease / I do exactly as I please" je uvodna mantra, ki napoveduje zabavo. Osnovna zapoved Limbo Messiaha je torej popolna sproščenost ter sledenje impulzu zabave ter plesa. Ni intelektualiziranje. Je le spisek zabavnih prigod, ki so izgubile prvoosebnost ter na nek način prerasle v zgodbice, ki lahko zabavajo slehernega poslušalca. Ravno zato je zgodba o snobovski deklici, kateri se je rahlo "scufalo" v formi 'Jane Became Insane' povsem naravno stanje albuma. Kot bi v isto skledo zmetali ščepec Sublimeov, Clashov ter jih intravenozno napeljali skozi tinkturo kakšnih Fun Loving Criminalsov, nato pa prek dializnega aparata napeljali v Beatsteaks mašino. Prav poskočno in plesno preprosto za nič hudega slutečega mimoidočega, ki sledi le ritmu in nenasilni melodiki nežnega odklopa. '
Sharp, Cool & Collected' zasadi tako svoje dolge, umetno starane čekane direktno v center, obenem pa gre v tem primeru, stavim, za njihov hitrostni rekord, saj fantje niso še tako pospešeno pritiskali proti zasilnim izhodom z imenom konec skladbe. Kar vas je morebiti vrglo iz uravnoteženosti popravlja naslednja skladba – 'Meantime', ki se melodično poigrava s Pixies melodiko. Ljubezen in odtujevanje "In the meantime / You're in between time." Spevno in lahko za zapomniti. 'Demons Galore' se posveti principu "mind your own business" obenem pa postane tako voajersko razgaljen posameznik, ki sveti vsem na očem, glavni predmet zabave in obiranja, po katerem ostane le kup do belega oglodanih kosti. Vsi imamo svoje demone. Beatsteaks demoni silijo v ples in popivanje na irski način, v krogu plešočih pa ni prostora za šleve in omahljivce.
Precej bolj umirjeno in domala razpenjeno na Gorillaz stilski način vas preseneti brneči dub raggeae sound komada 'Cut Off The Top', ki vam refren vžge v podzavest. "Climb This Mountain To Cut Off The Top / Damage, damage …/ First I swallow then I throw up / Damage, damage …Come and try me falling apart / Damage, damage … / Climb This Mountain To Cut Off The Top / Damage, damage …" Scefrano in prisrčno. Kot posvetilo preteklemu punkovstvu. 'Bad Brain' je krasna uvertura zato, da okusite še malo poglobljene kontemplacije v smeri R&B-ja ter ne staknete sladkorno. 'She Was Great' zlahka preseneti stare fane ter sezuje novince, ki mislijo, da so prišli na Pink koncert. Gre za inteligentno šalo ter transparentni prikaz glasbene moči ter vokalnega senzualizma. Konciznost in želja, da vas navežejo nase kot džankija na robo po prvemu vbrizganju je več kot očitna.
Zato je tu sentimentalizem in drveči ritem navidezne brezglavosti. 'Soljanka' spet rahlo erektira zaspanega duha, po 'Hail The Freaks', ki premore domala QOTSA groove puščavskega punkizma, pa je čas za veliki finale – 'E-G-O' zagrize v mehko voljno meso še zadnjič, na vas pa pusti tokrat vtis garažni zvok ter končno uničenje še zadnjih okopov na način, ki bi ga drugače pričakoval pri kakšnih Kaiser Chiefsih ali pa Franzu Ferdinandu in ne pri Beatsteaksih, a tokrat stvar izzveni popolnoma neprisiljeno ter naravno. Kot je logično, da bi bil lahko naslednji komad popolnoma MC-jevsko zrapan ali pa da bi se pri bonus materialu iz stropa vaše sobe spustila disco krogla, vi pa bi začeli z visokoraslo afrolook frizuro ter glamurozno visokimi vesoljskimi čevlji plesati račke na še eno salvo Beatsteaks zvokov. Povsem verjetno in ne tako nemogoče.
Album Limbo Messiah je časovni stroj, v katerem vam v strnjeni obliki v polurnem maratonu Beatsteaks ponudijo še kaj več kot tono že slišanih stereotipov, čeprav je končni rezultat precej podoben – postrežejo vam s tono stereotipov ter melodijami in ritmi, ki ste jih nekje že slišali, le da so tokrat te aranžirane na premišljen in povsem nov način. In staro postane novo. Beatsteaks pa si za pas ovesijo še eno trofejo: fenomenalen album, ki je vsemu navkljub sposoben presenetiti ter vas upiranju navkljub spraviti v stanje plesa, petja in zabave. K vragu! Kaj naj potem počnete še s svojimi antidepresivi?
na vrh