»Like It Is: Yes at the Mesa Arts Center« je poslednji koncertni dokument legendarnih Yes z nepozabnim basistom Chrisom Squireom v postavi, preden je slednji umrl zaradi posledic levkemije. Obenem gre za nadaljevanje koncertnega albuma »Like It Is: Yes at the Bristol Hippodrome« (2014), ki je bil prav tako posnet med »Heaven & Earth« (2014) turnejo, katera je potekala med letoma 2014 in 2015. Omenjeni koncertni dokument je vseboval celotni izvedbi klasičnih Yes albumov »Going For the One« (1977) ter »The Yes Album« (1971), medtem ko »Like It Is: Yes at the Mesa Arts Center« vsebuje celotni izvedbi mojstrovin »Close to the Edge« (1972) in »Fragile« (1972). V nasprotju z običajno koncertno prakso so Yes »Close to the Edge« skladbe v tem večeru odigrali v originalnem vrstnem redu.
Med nastopom v dvorani Mesa Arts Center, ki se nahaja v mestu Mesa (del ameriške zvezne države Arizone), so izvedli tudi dve »Heaven & Earth« skladbi, vendar so se kasneje odločili, da jih ne bodo vključili na ta koncertni dokument, kar je bila dobra odločitev, saj bi ob veliko bolj ambicioznemu in več kot štiri desetletja staremu »Close to the Edge« in »Fragile« materialu izpadli skorajda eksotično, če že ne neumestno.
Jon Davison se je v nasprotju s pričakovanji skeptikov, kateri se nikakor niso sprijaznili z odhodom oziroma odpustitvijo originalnega pevca Jona Andersona, zares izvrstno vključil med 'staro gardo'. Sorodnost njegove barve glasu z Jonovo je fascinantna, obenem pa mu višje lege ne delajo težav, tako da lahko brez problemov odpoje tudi nekatere bolj zahtevne skladbe iz bogate Yes zakladnice.
Posebno pohvalo si tokrat zasluži tudi Geoff Downes na katerega je od njegove vrnitve k bandu letel cel kup nekoliko nerealnih kritik zaradi tega, ker nikakor ni mogel odigrati posameznih klaviaturskih aranžmajev v slogu njegovega slovitega predhodnika, klaviaturske legende Ricka Wakemana. Tokrat je bil Downes, katerega večina, zaradi njegovega dolgoletnega članstva pri skupini Asia, povezuje s karakterističnim sintetizatorskim zvokom osemdesetih, odlično razpoložen tudi med izvedbo zahtevnega superepa »Close to the Edge«, kjer je suvereno odigral zahtevane klaviaturske teksture in uspešno pokril njihov tradicionalni zvok. Rick Wakeman je resda en sam in še najbolj primeren 'nadomestek' za klaviaturskega maestra je kar njegov sin Oliver, ki je že bil za kratek čas član Yes med letoma 2008 in 2011, vendar tudi Downes ni 'od muh' in se očitno čedalje boljše prilagaja pričakovanemu, če že ne zahtevanemu zvočnemu konceptu.
Steve Howe in Alan White, katera sta po Squireovi smrti, prevzela vodstvo banda, sta bila v tem večeru standardno učinkovita na kitari oziroma bobnih s tem, da je bil Howe pri drgnjenju strun to pot morda celo nekoliko bolj navdahnjen kot med večino »Heaven & Earth« turneje. Lepo je po dolgem času slišati tudi nekatere obskurnejše »Fragile« skladbe kot je kratki inštrumental »Five Per Cent For Nothing«, katerega je 'pred davnimi časi' napisal originalni Yes bobnar Bill Bruford kot satiro na glasbeno industrijo.
Chris Squire se je na svojem poslednjem koncertnem dokumentu izkazal v velikem slogu. Še posebno ugodno je izpadel njegov priljubljeni inštrumental »The Fish (Schindleria Praematurus)«. Slednjega noben naslednik na bas kitari ne bo zmožen odigrati tako kot je to zmogel Chris, katerega specifični zvok Rickenbacker modela bas kitare enostavno ostaja neponovljiv, enako pa velja tudi za njegov spremljevalni vokal, kateri ni bil nič manj pomemben pri grajenju klasične Yes zvočne podobe.
»Like It Is: Yes at the Mesa Arts Center« predstavlja najboljše kar je bila na odru zmožna ponuditi »Heaven & Earth« verzija Yes. Yes so po Squireovi smrti ostali brez poslednjega originalnega člana, katerega so na pokojnikovo željo nadomestili s starim sodelavcem Billyem Sherwoodom. Od tedaj, po pričakovanju, med privrženci ne pojenjajo debate o tem ali je sploh še pravi smisel v tem, da legendarni progresivci še nadaljujejo svojo kariero. Nekateri so namreč prepričani, da so po Chrisovem slovesu postali zgolj samo še nekakšen samosvoj tribute band, ki bi moral že zdavnaj odložiti svoje inštrumente. Toda Chrisova poslednja želja se je morala spoštovati in zdaj je kar je; Yes, kljub vsem polemikam, nadaljujejo svojo zgodbo naprej, četudi se iz skupine čedalje bolj spreminjajo v brezčasni glasbeni koncept, ki bo verjetno preživel življenjsko dobo tudi ostalih dolgoletnih članov. To pa je točno to kar je nekoč v nekem intervjuju napovedal Rick Wakeman.
Ta recenzija je posvečena v spomin na Chrisa Squirea (1948-2015).
na vrh