Yes so se v letih 2013 in 2014 nahajali sredi visoko ambiciozne 'Three Album Tour' turneje med katero so v živo izvajali tri klasične albume, »The Yes Album« (1971), »Close To The Edge« (1972) ter »Going For The One« (1977) in to v njihovi celoti, čeprav ne tudi po kronološkem vrstnem redu njihovega izida. Tako so »The Yes Album«, ki je kronološko izšel pred »Close To The Edge« in »Going For The One«, izvajali šele v tretjem, zaključnem delu svojih nastopov, kar pa ni imelo kakšnih negativnih posledic, saj so vse tri naštete mojstrovine posebna zvočna poglavja zase v režiji treh različnih verzij legendarne angleške progrockovske skupine.
Turneja treh albumov bo ostala v spominu tudi po tem, da so Yes na njej prvič nastopili z ameriškim pevcem Jonom Davisonom (Glass Hammer), ki je precej bolj prepričljivo nadomestil originalnega vokalista Jona Andersona kot njegov kanadski predhodnik Benoit David (ex-Mystery) s katerim so očaki progresivnega rocka 'za finale' posneli prejšnji koncertni album »In The Present – Live From Lyon« (2011).
Na njem je bil poleg Davida bržkone glavna posebnost kratkotrajni Yes klaviaturist Oliver Wakeman, ki je tedaj nadomestil svojega slovitega očeta Ricka. Oliverja je že kmalu zamenjal povratnik Geoff Downes (Asia), prav tako imeniten klaviaturist, čeprav ne takšen genij kot 'stari' Wakeman. Downes, ki je bil na začetku osemdesetih let za kratek čas že član te legendarne skupine, je ob spoštovanju do Rickove zapuščine s seboj prinesel precej specifičen pristop pri obravnavi klaviatur, kar se je na koncertnih nastopih hitro zaznalo, tako v dobrem kot slabem pomenu.
Tokratni koncertni dosežek, »Like It Is: Yes at the Bristol Hippodrome« je bil posnet v Bristolu ter je hkrati prvi uradni Yes koncertni album z Davisonom in Downesom v postavi, kar mu že takoj vtisne poseben pečat. Žal je veliki negativni vidik te dvojne koncertne izdaje ta, da na vsebuje celotne izvedbe albuma »Close To The Edge«, kar je brez dvoma velika, velika napaka, četudi je šlo za racionalno odločitev s katero so se odpovedali morebitni trojni verziji tega sicer precej kvalitetnega posnetka. Najbolj zahteven in naporen del koncerta na katerem je moral Downes demonstrirati vse svoje raznovrstne klaviaturske veščine, da je lahko vsaj spodobno dohajal Wakemanovo dediščino, torej manjka.
No, v tolažbo pa je vsaj to, da so še posebno »Going For The One« izvedbe zaživele s posebnim šarmom, za kar je bil, poleg odličnih Davisonovih vokalnih predstav, kjer je včasih kar težko ugotoviti, da za mikrofonom ni Jona, saj gre za skoraj njegovega popolnega glasovnega brata dvojčka, ki za razliko od Davida nima prav nobenih težav z lovljenjem višjih vokalnih leg, obenem pa ima tudi lastno karizmo, ponekod zaslužen tudi Downes, ki je ponekod vnesel nekaj lastnih improvizacijskih idej, ne da bi s tem pokvaril originalno strukturo posameznih del. To se sliši že na otvoritveni klasiki »Going For The One«, kjer je vnesel nekaj krajših improvizacij na hammond orglah, katerih v originalu ni bilo, kar dodatno popestri to zelo dobro izvedbo.
Kitarski doktor Steve 'Mr. Owl' Howe in Chris 'Fish' Squire na Rickenbacker basu sta bila tudi v tem večeru v standardno vrhunski formi, tako kot se to od njiju običajno pričakuje, čeprav Howe ni bil povsod 'stoodstoten'. Soliden je bil tudi Alan White, vendar mu ponekod ne bi škodilo nekaj več rockerske živahnosti. Davison si zasluži posebne čestitke za vrhunsko izvedbo sicer vokalno precej zahtevnega zimzelena »Turn Of The Century«, ki je v navezi s hitom »Wonderous Stories« izpadel kot eden izmed najbolj magičnih in eteričnih trenutkov celotnega koncertnega posnetka.
»Parallels«, kjer Howe in Squire vnovič navdušujeta s svojimi kompleksnimi kitarskimi oziroma bas linijami, je skladba, katero so Yes v preteklosti le redkokdaj izvajali v živo, vendar se je tej inkarnaciji britanskih prog titanov posrečilo z minimalnimi odstopanji ujeti njeno originalno esenco. Prav poseben izziv je predstavljala izvedba nepozabnega superepa »Awaken« v katerega je celoten kvintet vložil svoj maksimum. Davison je svoje pevsko poslanstvo tu vnovič opravil z odliko, medtem ko se je Downes kar dobro znašel pri igranju nekoliko zahtevnejših aranžmajev, katere je originalno igral Rick Wakeman.
Drugi disk vsebuje celotno izvedbo mojstrovine »The Yes Album«, ki bržkone še vedno ostaja najbolj pomemben album v celotni Yes zgodovini, saj jih je, po Howeovem prihodu leta 1971 in pomembno slogovno spremembo, v 'zadnjem hipu' izstrelil v progrockovsko elito. »Yours Is No Disgrace« tudi več kot štiri desetletja po svojem izidu v režiji aktualnega banda izpade visokooktanska, energetska bomba, pri čemer je Howe vnovič nezmotljiv pri svojem vehementnem glajenju kitarskih strun. Poleg »Yours Is No Disgrace« tudi solo točka »Clap« še vedno ostaja njegova najbolj reprezentativna skladba.
Posebno pozornost vseh dolgoletnih privržencev si zasluži tudi skladba »A Venture«, katero so Yes na tej turneji prvič izvajali 'v živo' in katera v uvodu vsebuje dodatni, novi klavirski solo, medtem ko tri najbolj znane »The Yes Album« klasike, se pravi »I've Seen All Good People«, »Starship Trooper« in »Perpetual Change«, zaradi pogostega izvajanja izpadejo precej bolj predvidljivo, čeprav gre tudi v tem primeru za na moč solidne verzije. Na tem posnetku manjka tudi »Fragile« (1972) hit »Roundabout«, katerega so Yes na tej turneji izvajali v dodatku, vendar njegova odsotnost še zdaleč ni nobena katastrofa, čeprav gre, poleg »Owner Of A Lonely Heart«, za najbolj znano skladbo v njihovi zgodovini.
Najnovejši koncertni dokument iz Bristola, kjer je moč slišati vrhunski, celotni izvedbi dveh klasičnih Yes albumov, je zgovoren dokaz, zakaj je dobro, da se staroste progresivnega rocka, kljub spoštljivemu številu let večine članov banda, še vedno potepajo po koncertnih turnejah namesto, da bi vnukom ob prasketajočem kaminu brali pravljice o davno minulih letih svoje največje slave. Kljub temu, da sta Rick Wakeman in še posebno Jon Anderson tako rekoč nenadomestljiva, je aktualna verzija banda, ki je leta 2014 posnela studijski album »Heaven & Earth«, uspela dokazati, da lahko tudi brez njiju suvereno in neobremenjeno igra znane ter manj znane standarde iz ogromne Yes glasbene zakladnice, pa tudi za morebitne nove studijske projekte ni prav nobenih ovir.
na vrh