Spet eden žanrsko ukrivljajočih izdelkov izpod rok kvazi-bibličnega Hommeja, ali obupan poskus dela v zadnjem trenutku, ki se je rahlo izneveril? Glede na slišano, težko reči. …Like Clockwork se ponaša z bizarno rdečo nitjo, »zvezdniško« ekipo izvajalcev in ušesa parajočo produkcijo. Mesiji je tokrat priskočil na pomoč še eden od »bogov« sodobne glasbene scene (Dave Grohl), tako kot tudi starejši, kvazi olimpski posamezniki (npr. Elton John). Seveda, spet najdemo inovativne in misli begajoče strukture in zvoke. Tako kot jih je bilo moč najti na Era Vulgaris. Pa na Lullabies to Paralyze. Torej je inovativnost plošče in naš pogled na ploščo posledica združenih moči izvajalcev ali zgolj renomeja, ki že sam po sebi asociira na bizarno in nam posledično redči nastali produkt?
Po aranžmajih sodeč, ne. Potek skladb nam prinese zanimive obrate, ki nam rišejo vprašaje okoli glave, češ :«kako zaboga jim je pa to prišlo na pamet?«. Take obrate lahko zasledimo na I Sat by the Ocean in Keep Your Eyes Peeled. Materija, katero prejemamo preko skladbe, je konkretno otipljiva. Pri drugih pa nam določeni vstavki in triki izvabljajo bolj ravnodušne vzdihljaje. Na ta faktor imajo največ vpliva sodelujoči glasbeniki, kot npr. Dave Grohl. Seveda, v preteklosti je zasedba že sodelovala z njim, vsi se spomnimo z energijo nabite Songs for the Deaf. Treba je razumeti, da je tisto sodelovanje delovalo za takratno obdobje. …Like Clockwork je plošča drugačnega tipa. I Appear Missing, ali pa Fairweather Friends najbolje prikazujeta točko sodelovanja s prvim možem Foo Fighters. Strukture in aranžiranje, katere lahko slišimo v vseh predhodnih sodelovanjih. Trademark zvok? Mogoče, vendar se preliva v nerodno gmoto koagulanta potencialno zverinske skladbe. Fairweather Friends še posebno očitno brca v temo kot otrok, z Elton Johnom na čelu.
Pravo nasprotje so pa skladbe kot sad »jedrskega« sodelovanja. Težko-kategorni Keep Your Eyes Peeled dobesedno potolče zvočnike in poslušalca v zemljo, tak »ostani tam in poslušaj, če se premakneš te zmeljem« tip občutka. Podobno učinkuje zamik po prvem refrenu I Sat by the Ocean; prelom in nato spet tekoče gruvanje. Vedno prisotni prsti Alain Johannesa se jasno slišijo v produkciji, v surovi naravi dostave zvočnega materiala. Takšni biseri, posejani po celotnem ozemlju plošče, vzklijejo med sprehodom skozi deset skladb …Like Clockwork. Plošča se tako ponaša z detajli, katere redki izvajalci lahko poustvarijo. Detajli so na nekaterih točkah spretno vpleteni v prej omenjeno bizarno rdečo nit, katero lahko interpretiramo na linearen način. Skladbe nosijo v sebi note nostalgije, ki pomalem vlečejo na prejšnja obdobja delovanja zasedbe. Nostalgičnost je najbolj očitna v My God Is The Sun, retrospektivni skladbi, ki skupaj s prej omenjenim Keep Your Eyes Peeled vleče vzporednice z ideologijo prve plošče, hkrati pa niza elemente sodobnih Queens of the Stone Age; dodelane podrobnosti in zasuki v samem aranžiranju skladb (in plošče). Komplementarno na zgoraj navedeno deluje tudi tekstopistvo.
Razlog za enigmatičnost plošče leži v tekstopistvu; težka obdobja, s katerimi se je Homme soočal, krasijo vsak verz na plošči. Ob poslušanju posamičnih skladb nam ...Like Clockwork riše precej zmedeno sliko. Pravo sporočilo najdemo v interpretaciji tekstopistva plošče kot celote. Celote v smislu linearnega poteka skladb, ki se zlivajo v eno samo celoto, delo; pričetek s propadom in konec z nedovršeno katarzo. Posledično lahko ploščo dojamemo iz več zornih kotov: kot serijo slik ali pa kot eno samo, večno ciklično skladbo.
Na začetno vprašanje lahko odgovorimo deljeno, dvodelno. Akvizicija velikega števila sodelujočih glasbenikov kaže na kreativno stagnacijo (gledano na obdobje izdelave plošče) in enostavno rešitev iz ustvarjalnega Bermudskega Trikotnika. Hkrati pa tekstopistvo in linearna narava plošče upogibata dojemanje žanrske logike in postavljata v ospredje raziskovanja lastnega propada, raje kot nezadovoljstvo v sodobnem svetu. Izdelek je večslojen in potihem predstavlja kompleksnost Queens of the Stone Age (ne samo Hommeja), spremenljivko, ki nam vedno znova postreže z nečim drugačnim.
na vrh