Dokken: Lightning Strikes Again

Dokken – Lightning strikes again (2008)

"Lightning Strikes Again" je naslov pete skladbe z albuma "Under Lock and Key" iz leta 1985, s čimer so Dokken simbolično opomnili na to, da se vračajo k "old school" zvoku. Tudi naslovnica močno spominja na enega starejših albumov, na legendarni "Back for the Attack", le da se zaradi neprimerne bele barve zdi nadvse nerodna in podobna nedokončanemu osnutku. To pa je le prvo od razočaranj. Ob hitrem poslušanju novega albuma je moč ugotoviti, da so Dokken kljub sklicevanju na svojo mogočno preteklost ohranili eno od prvin, ki je v njihovi glasbi vzniknila v devetdesetih, in je, vsaj spodaj podpisanemu, skozi vse omenjeno desetletje nepopisno parala živce. Gre za tarnajoče, duhamorne in nasploh nemelodične refrene, značilne predvsem za "grunge", ki so bili brez dvoma eden od razlogov, da so Dokken po zlatem obdobju osemdesetih izgubili dobršen del svojega poslušalstva. Prav zaradi tega nesprejemljivega kompromisa, ki je, roko na srce, rdeča nit vseh Dokken albumov novejšega obdobja, je vsaka debata o povratku k staremu izročilu povsem brezpredmetna.

Skladbe na "Lightning Strikes Again" so sicer nastavljene energično in nostalgično, a je njihova slaba stran prav to, da jih večinoma že v prvi minuti spodnese dolgočasen in pogrebni koračnici podoben osrednji del, ki jim v trenutku vzame ves zagon. To je mogoče opaziti že pri prvi skladbi Standing on the Outside, katere začetek močno spominja na komad Mirror, Mirror, ki ga najdemo na Donovem samostojnem albumu "Up from the Ashes", izdanem po prvem razpadu skupine. Podobnega hladnega tuša smo deležni po fantastičnem začetku pesmi Give Me a Reason, kjer Jon Levin v Lynchevem slogu zastavi udarno ritmiko, a se ta kmalu razvodeni v turobnih notah zaspanega refrena. Vsesplošna letargičnost doseže vrhunec z dolgočasno Disease in balado How I Miss Your Smile, ki se niti približno ne more meriti s starejšimi mojstrovinami tega žanra, med katerimi naj omenimo zgolj ganljivo Alone Again z albuma "Tooth and Nail". Nekaj dinamike in ostrine omenjene plošče iz leta 1984 povzameta zadnji dve dejanji. Najprej živahna Point of No Return in pa bonus skladba Sunset Superstar, ki jo zaznamuje za skupino dokaj neznačilna dvojna stopalka, in jo najdemo le na evropski izdaji albuma. Prav zaradi teh skladb plošča za sabo ne pusti povsem grenkega priokusa.

Seveda pa ima izdelek tudi pozitivne strani. Ena teh je gotovo vrnitev h klasičnemu kitarskemu zvoku, ki so ga v preteklosti zaznamovali stari (večinoma Marshallovi JCM 800) "lampaši" in ga je v devetdesetih zamenjala agresivnejša sintetična distorzija. Tu gre pohvaliti predvsem kitarista Jona Levina, bivšega odvetnika skupine in nekdanjega člana zasedbe Warlock, ki je v Dokken prišel potem, ko sta Dona zapustila najprej Reb Beach in nato še John Norum. Levin se je tako po zvočni kot po tehnični plati močno približal svojemu znamenitemu predhodniku Georgeu Lynchu, kar je razvidno predvsem iz legata, ki je v nekaterih solističnih vložkih na las podoben tistemu, s katerim je pred časom zaslovel sensei. Tudi na splošno je podobnost v "soundu" tako velika, da se lahko upravičeno vprašamo, ali je Levin pri snemanju uporabljal enako opremo kot Lynch na Back for the Attack in samostojnem Wicked Sensation. A to je zgolj pohvalno, saj prav odlično producirana kitara rešuje album, ki bi bil brez nje prav tak, kot npr. utrujeni "Dysfunctional", katerega ni mogel rešiti niti Lynch.

Lahko bi sklenili, da nova plošča bivših hard rock eminenc pusti dostojen vtis le, če od nje ne pričakujemo preveč, ali, drugače povedano, z njo bodo bržkone povsem zadovoljni tisti, ki skupine prej niso poznali. Kakorkoli že, treba je priznati, da se je Dokkenom z "Lightning Strikes Again" vsaj po inštrumentalni plati v veliki meri uspelo približali svojim koreninam, in že samo zaradi tega njihovega novega izdelka ne gre zgolj kritizirati. Gre pač še za en bolj ali manj uspel poskus vrnitve na stara pota in velike odre, ki smo jih od skupine že vajeni. Priznanje velja tudi italijanski založbi Frontiers Records, ki se že leta trudi, da prefinjeni rock polpretekle zgodovine ne bi povsem utonil v pozabo. Pred kratkim so poleg Dokkenov med drugim izdali nov samostojni projekt Stevea Lukatherja, nadvse obetavna pa je tudi njihova napoved novega albuma Journey, ki naj bi izšel v teh dneh. Sicer pa bodo vsi ljubitelji velikih "comebackov" zagotovo bolj kot s ploščo, o kateri teče beseda, zadovoljni z novim albumom skupine Def Leppard, "Songs from the Sparkle Lounge", ki v vseh pogledih zvesto nadaljuje tradicijo albuma "Hysteria" in je sploh prvi kandidat za najboljši letošnji izdelek v svoji kategoriji. Nostalgiki bodo torej prišli na svoj račun. Z Dokken ali brez njih.