Once Was Never: Lighthouse In the Abyss

Sežanska zasedba Once Was Never na svojem debitantskem EPju Lighthouse In the Abyss pahni v brezno teme, kjer edino bilko upanja in zavetja pred neznanimi grozotami nudi utripajoča luč svetilnika. A do tja je točno petindvajset minut in pot skozi tri obroče sedmega kroga pekla, kjer iz teme grozijo prekleti morilci, samomorilci in sodomiti, na sprehod po temi pa pospremi kratek intro Abortion 21122012 za katerega je poskrbel Dame Tomoski (Noctiferia).

A po njem sledi nepričakovan navpičen padec v vrtinec moderno zvenečega death metala, ki ga v prvi vrsti odlikuje presenetljiva razgibanost in dinamičnost. Če znajo Once Was Never napisati vratolomno hitre komade, se znajo na drugi strani namreč tudi ustaviti ter mestoma šus upočasniti. Takrat znajo pošteno zalomastiti z masivnimi groove elementi, deloma celo skorajda breakdown potezami (Exaltation), ki pa k sreči ne zvenijo poceni in izpeto, temveč dodajo k mogočni in kaotični (včasih skoraj preveč) zvočni sliki.  

Za prvenec presunljivo tekoč in dinamičen potek komadov je kriva prav njihova premišljena strukturiranost, saj je šesterček raznolik in hudičevo pester. Komadi znajo rohneti kot od orkana razburkano morje, se umiriti v kot zrcalo mirno vodo in takoj zatem zrasti v grozeč morilski val. Močni rifi so ves čas potisnjeni v ospredje in kar pokajo od domišljije kitarskega dvojca, ki izmenoma skrbi tudi za čudovito umeščene solaže, med katerimi prednjači predvsem epsko naraščajoča v Maximus Parasite ter vejasto zaviti solo v Razoring Woods. Melodično noto dodajo lepo razdelane harmonije (Maximus Parasite, Deluded Values), rušilno moč pa groove deli, kjer svoje doda tudi ritem sekcija. Zmagovalen je na Lighthouse In the Abyss Milošev vokal, ki je izredno razgiban in barvit, saj je zmožen brutalnega kruljenja, na pol čistega petja (refren Maximus Parasite) ter predirljivega kričanja, naravnost gromovito pa zvenijo vokalni napadi v navezi Miloša in Mihe. Zgolj še plus so nevsiljivi horror pokloni; v Deluded Values pozdravi Otis Driftwood, Razoring Woods pa je v celoti posvečen legendarni ljubezenski sceni z drevesom v Raimijevi packariji The Evil Dead.

Lighthouse In the Abyss je zvokovno zelo lepo zveneč EP, ki kljub modernemu pristopu k death metalu ni preveč spoliran, temveč zveni organsko in naravno, kar le še doda k prepričljivosti materiala. Naj si za konec sposodim kar kultni Ashev citat, ki najlepše opiše Lighthouse In the Abyss: »Groovy«!«