Porcupine Tree pod vodstvom glasbenega in producentskega genija Stevena Wilsona so na prelomu stoletja iz skromnega solo projekta postopoma prerasli v progresivnorockovsko velesilo, ki je začela uživati izjemno spoštovanje s strani glasbenih gurmanov in nepoboljšljivih avanturistov. Obenem so se, kar je bilo pri vsem skupaj morda celo najbolj zanimivo, uspeli izstreliti med sila redke predstavnike sodobnega progresivnorockovskega gibanja z ugodnim komercialnim potencialom in to v eri, ko je bila glasbena industrija izrazito nenaklonjena izzivalni eksperimentalni glasbi z neodvisnim artističnim etosom ter inteligentnimi sporočili.
Po drugi strani ni presenetljivo, da so določene Porcupine Tree stvaritve v tej fazi njihove kariere dosegle tudi ušesa nekaterih manj zahtevnih poslušalcev, saj je le malokdo posedoval tak občutek za istočasno pisanje kompleksnih del z močno eksperimentalno noto ter masam dostopnih stvaritev z elementi pop rocka kot neutrudni gospod Wilson, ki je preprosto povedano edinstven glasbeno-producentski genij. Na »Lightbulb Sun«, svojem šestem studijskem albumu, so Porcupine Tree še nadgradili slogovno usmeritev, ki so jo začeli razvijati na predhodniku »Stupid Dream« (1999), se pravi, da so na določenih kompozicijah, ob odlični produkciji, dosegli še bolj dostopen, skorajda poprockovski zvok, vendar brez tega, da bi slučajno zanemarili kompleksnejše, progrockovske elemente s katerimi so v devetdesetih zasloveli kot ena najbolj vznemirljivih skupin sodobne eksperimentalne glasbene scene.
Tako kot »Stupid Dream« se lahko »Lightbulb Sun« šteje za del tranzicijskega Porcupine Tree obdobja med zgodnjimi elektronsko/spacerockovskimi podvigi in poznejšo verzijo skupine, ki je aktivno eksperimentirala s progresivnim metalom. »Lightbulb Sun« je bil razdeljen v dva slogovna sklopa, ki sta med seboj ločena s skladbama »The Rest Will Flow« ter »Hatesong«. Prvi del je ambientalno prijaznejši s kompaktnejšimi skladbami, medtem ko je drugi del občutno mračnejši in bolj eksperimentalen. Stevenova tovarišija je na »Lightbulb Sun« dokazala, da so v tem času dozoreli v prave mojstre melodične melanholike s sofisticiranimi aranžmaji in minimalističnimi kitarskimi improvizacijami.
Steven se je na »Lightbulb Sun« za nekaj časa naveličal pisanja resnih, družbenokritičnih besedil o vojnah in religiji ter se raje poglobil v osebne teme številnih ljubezenskih razočaranj in propadlih partnerskih odnosov (»How Is Your Life Today?«, »Shesmovedon«, »Hatesong«, »Russia On Ice«, »Feel So Low«), medtem ko na drugih skladbah vlada nostalgija po izgubljeni otroški nedolžnosti (naslovna skladba ter prvi del kompozicije »Last Chance To Evacuate Planet Earth Before It Is Recycled«). Wilson je želel na »Lightbulb Sun« poglobiti nekatere eksperimentalne aspekte Porcupine Tree artističnega izraza v primerjavi s »Stupid Dream«, kar mu je tudi uspelo s pomočjo vrnitve občutno bolj 'organskega' zvoka.
Steven je, po pričakovanju, odlično opravil svoje specifično, globoko emocionalno pevsko poslanstvo, medtem ko je istočasno še izboljšal kitarske veščine ter se občasno izkazal na klavirju in melotronu. Richard Barbieri (ex-Japan) je vnovič prekosil samega sebe pri kreiranju mogočnih klaviaturskih zaves. Za orkestralne sekcije je poskrbel Dave Gregory iz skupine XTC. Ritem sekcija, sestavljena iz basista Colina Edwina in bobnarja Chrisa Maitlanda, je bila zagotovo ena najbolj vznemirljivih v sodobnem prog rocku, zato na »Ligtbulb Sun« ni primanjkovalo nepričakovanih časovnih preobratov in norih ritmičnih improvizacij.
»Lightbulb Sun« od začetka do konca predstavlja izjemno intenzivno ambientalno izkušnjo, ki na trenutke izpade skorajda hipnotično, medtem ko ob različnih priložnostih pretrese s silno melanholijo in emocionalno globino. Naslovna skladba poslušalca na čudovit način popelje v nostalgični svet skorajda pozabljenega, idiličnega otroštva, ko je posameznik s pomočjo bujne otroške domišljije, se pravi preden so ga v roke dobile določene institucije in mu začele počasi prati možgane, še verjel, da je sonce moč ukrotiti in ga spraviti v žarnico.
Nežni akustičnokitarski akordi in minimalistični klaviaturski aranžmaji izoblikujejo prelestno otvoritveno melodijo, katero vodi Stevenov eterični vokal, nakar nastopi časovni prehod v udarno sekcijo, kjer pobudo za kratek čas prevzame nasršen kitarski rif. Tovrstne, nostalgično-pastoralne ter udarne sekcije z električno kitaro v izjemno nizki intonaciji se med seboj harmonično izmenjujejo, medtem ko band na prekrasen način izoblikuje nostalgičen refren.
Stevenove minimalistične kitarske variacije so prava paša za ušesa, saj izdatno poglobijo vsesplošno melanholično vzdušje. V ozadju je moč sredi zaključnega dela slišati razposajene zvoke otroške igre, kar prav tako vpliva na vsesplošno vzdušje te izvrstne otvoritve albuma. Steven nikoli ni sodil med velike kitarske virtuoze, vendar je, ob stalnem izpopolnjevanju svoje tehnike, znal na inteligenten način odigrati ravno pravšnje variacije, da je z njimi na idealen in sofisticiran način zapolnil prostor med posameznimi aranžmaji.
Minimalistična poslastica »How Is Your Life Today?« pretrese s svojim enigmatičnim klavirskim stopnjevanjem in Stevenovo melanholično, nekoliko psihadelično obarvano pevsko predstavo, kjer ga na čudovit način spremljajo zborovske vokalne harmonije. Energetski katalizator »Four Chords That Made a Million«, prvi single z albuma, ni bil podoben ničemur kar so Porcupine Tree« do tedaj ustvarili v svoji karieri, saj gre za udarni in melodični hibrid med popom, psihadeliko ter alternativnim rockom, kjer sta v ospredju rušilni refren in brezkompromisni kitarski rif. To je bilo eno izmed ključnih del njihove kariere, ki jih je uspelo približati poslušalskim masam.
Mračna ljubezenska izpoved »Shesmovedon«, še ena mojstrovina zavidljivih melanholično-nostalgičnih dimenzij je bila obenem drugi »Lihtbulb Sun« single. Njena struktura je utemeljena na jeznoritem kitarskem rifu, medtem ko je Stevenov vokal tokrat poln ganljivega zanosa in nepopisne bolečine z vrhuncem v eterično-epskem refrenu ob katerem mravljinci v trenutku splezajo po telesu. Steven v zaključnem delu preseneti z odlično kitarsko solažo, kjer na imeniten način uporabi vah-vah efekt. Vmesne akustične nianse lepo umirjajo jezno naravo te navidezno preproste, a obenem kompleksne izpovedi o propadlem razmerju. Obenem je bil to eden prvih Porcupine Tree primerov skladnega združevanja elementov progresivnega metala in progresivnega rocka.
Časten naziv najbolj nenavadne skladbe na »Lightbulb Sun« pa vsekakor pripada »Last Chance To Evacuate Planet Earth Before It Is Recycled«. Tu zavlada pastoralno-psihadelična melodija prek rabe bendža in drugih strunskih pripomočkov, medtem ko Stevenov vokal poglablja nostalgično in zapeljivo atmosfero. Romantično, ljubezensko besedilo je v ostrem razkoraku s pesimističnimi in resigniranimi sporočili večine »Lightbulb Sun« del. Inštrumentalna sekcija vsebuje minimalistično-psihadelične variacije na kitari in klaviaturah, medtem ko v zvočni kolaž nepričakovano vpade posnetek bizarnega, poslovilnega govora.
Ta unikatna stvaritev namreč vsebuje predsmrtni govor 'prečastitega' Marshalla Applewhitea, ustanovitelja in vodje bizarnega ameriškega verskega kulta Heaven's Gate, katerega pripadniki so verjeli, da prihajajo iz drugega dimenzije v katero se bodo vrnili ob pravi priložnosti. Po njihovem verovanju so se na Zemlji, ki je bila zapisana propadu, nahajali samo kot gostje. Zato so verjeli, da se bodo ob pojavu kometa Hale-Bopp, ki naj bi na koncu svojega repa vseboval vesoljsko ladjo, lahko vrnili nazaj v svojo dimenzijo, še posebno zato, ker naj bi bila Zemlja v kratkem času reciklirana (nekdo je preveč vneto bral 'Štoparski vodnik po galaksiji').
Vse kar so morali narediti je bilo to, da se spremenijo v bitja iz čiste energije in se združijo z vesoljsko ladjo sredi repa omenjenega kometa, ki jih bo popeljala skozi vesolje nazaj v domačo dimenzijo. To pa so lahko izvedli, tako kot se to po navadi dogaja pri podobnih bizarnih in zločinskih religijskih sektah, z množičnim samomorom, zato so vsi člani Heaven's Gate na čelu s svojim vodjo spili strup ter dokončno podlegli kolektivni norosti.
Posnetek Applewhiteovega govora, tik preden so člani sekte storili kolektivni samomor, vsebuje pojasnilo za vzrok njihovega norega dejanja. Stevena so vedno fascinirale zgodbe o bizarnih, zločinskih in manipulativnih verskih kultih, katerim nikakor ni uspel priti do dna, zato ni presenetljivo, da se je pozabaval s poslovilnim sporočilom verskega blazneža, ki je sicer v ostrem nasprotju z romantičnim ambientom in liričnim sporočilom te nepozabne Porcupine Tree klasike.
Temu sledi skladba, ki skorajda ni našla pot na album, čeprav se je kasneje izkazala za eno najlepše aranžiranih in priljubljenih del v celotni Porcupine Tree zgodovini. »The Rest Will Flow«, kjer gostuje orkestralna sekcija, je briljantno aranžirana balada s Stevenom na vrhuncu njegove emocionalne pevske predstave. S pomočjo izjemno okusnih orkestralno-akustičnih harmonij Porcupine Tree izoblikujejo eterično-hipnotični refren, ki poslušalca v trenutku zasvoji s svojo ambientalno magijo. Z brutalno mračnjaškim »Hatesong« nastopi neverjeten ambientalen kontrast ter preskok v drugo, bolj eksperimentalno usmerjeno polovico albuma. Tu dominirajo mogočne bas linije, vznemirljivi elektronski vzorci in kitarski minimalizem, medtem ko se Steven tokrat prelevi v pravega vokalnega kameleona.
Klimaks te udarne skladbe predstavlja kompleksna inštrumentalna sekcija z brutalnimi kitarskimi pasažami in neusmiljenimi bobnarskimi krošeji, medtem ko se v ozadju pretaka melotron, kar bo zagotovo še dandanes všeč vsem ljubiteljem klasičnih King Crimson. Kljub številnim inštrumentalnim variacijam, z obširno rabo raznolikih zvočnih efektov na kitari in klaviaturah ter vsesplošni brezkompromisni ambientalni naravi te odlične kompozicije, pa člani banda znotraj nje še vedno najdejo dovolj prostora za oblikovanje eteričnega refrena.
»Where We Would Be«, še en izvrsten dosežek, kjer se lahko sliši ptičje žvrgolenje in zvok kolesarskega zvonca, predstavlja čudovito vrnitev psihadelično-nostalgičnih zaves ter prelestnih vokalnih harmonij pod Stevenovim eteričnim narekom, medtem ko hipnotično melodijo vzdržujejo pastoralno začinjeni akustičnokitarski akordi. Stevenova nasršena kitarska improvizacija je v ostrem kontrastu s hipnotičnimi aranžmaji, ki poslušalca v trenutku osvojijo s svojo emocionalno globino.
Trinajstminutni fatalistični ep »Russia On Ice« je najbolj ambiciozno delo na »Lightbulb Sun« in eden najboljših Porcupine Tree dosežkov sploh. Nežen uvod z minimalističnimi klavirskimi improvizacijami počasi izgrajuje melanholično in na trenutke mračno vzdušje, katero nenadoma pretresejo disonantni zvoki ter vpad nasršenega kitarskega rifa. Gospod Wilson sredi vsesplošne vladavine melanholike in fatalizma izpove še eno proslulo partnersko prigodo, kakršnih v njegovi Porcupine Tree poeziji res ni bilo malo. Zborovske harmonije v refrenu oplemenitijo njegovo pevsko predstavo, medtem ko melotronska valovanja še povečajo žalostno atmosfero te sijajne kompozicije. Steven v svoj vokal ter v posamezne kitarske improvizacije prenese vse čustvene bolečine, medtem ko ga v ozadju spremlja razkošno orkestralno zaledje.
V drugem delu za kratek čas nastopi skorajda alternativnometalska sekcija z nizko intoniranimi pasažami na električni kitari, kjer hitro nastane prostor za nadaljnjo srdito kitarsko improviziranje in za nore bobnarske prehode. Barbieri medtem v ozadju ne varčuje s polaganjem variabilnih elektronskih vzorcev. Kar težko se je odločiti, kateri ambientalni trenutek na tej epski poslastici, ki se konča z udrihanjem cerkvenega zvona, na najbolj reprezentativen način zajame esenco Porcupine Tree oziroma Stevena Wilsona. Album se zaključi z resignirano balado »Feel So Low« na kateri nesrečni Steven, sredi vladavine melanholičnih aranžmajev, na račun klavirja, akustične kitare in masivnih orkestralnih zaves, dokončno raztrga svoje ranjeno srce. Ta nepozabna poslovilna skladba je bila leta 2004 posneta na novo kot del Wilsonovega stranskega projekta Blackfield, katerega je ustanovil skupaj z izraelskim glasbenikom Avivom Geffenom.
Porcupine Tree so na »Lightbulb Sun« osvojili novo stopnjo artistične evolucije ter si utrli prosto pot na vrh sodobnega progresivnega rocka. Številni glasbeni gurmani so jih šele s tem albumom začeli zares spoštovati in raziskali njihove pretekle dosežke. Zaradi osupljivo harmoničnega združevanja zvočne dostopnosti in eksperimentanosti ter globokih ambientalnih sporočil pa so jih v tem času začeli tudi navdušeno primerjati s Pink Floyd, kar je bil lep kompliment, vendar je bila Stevenova druščina vedno posebna zgodba zase, tako da je bila primerjava z drugimi glasbenimi izvajalci praktično nemogoča. Obenem pa jih je »Lightbulb Sun«, ki je eden njihovih najboljših dosežkov, uspel približati tudi tistim, ki sicer niso poslušali progresivnega rocka ali progresivnega metala, vendar jih je navdušila dostopnost večine skladb na albumu. »Lightbulb Sun« je bil obenem poslednji Porcupine Tree album z bobnarjem Chrisom Maitlandom, saj ga je od tedaj naprej zamenjal Gavin Harrison (kasnejši član King Crimson).
na vrh