Leta 2009 so člani projekta Place Vendome in sicer bivši Helloween pevec Michael Kiske, Pink Cream 60 basist Dennis Ward in bobnar Kosta Zafiriou, ki je takrat še vedno bobnal za Pink Cream 69, sklenili da bodo ustanovili pravo skupino, ki bo tudi koncertno aktivna. Na predlog Dennisa Warda, so za kitarista rekrutirali prekaljenega švicarskega glasbenika Mandyja Meyera (Krokus, ex-Asia, ex-Gotthard). Kitarist Kai Hansen se je bendu pridružil šele leta 2011. Za deloholika, kot je Kai Hasnen ni neobičajno, da lahko poleg Gamma Ray sobiva hkrati tudi v drugih glasbenih projektih ali zasedbah. Spomnimo se le na njegove usluge v začetnih korakih kariere power metalcev Iron Savior.
Nova plošča »Light Of Dawn« je glede na nadvse obetavni in zelo kvalitetni istoimenski prvenec izdan leta 2012 nadgrajena v tem, da deluje v produkciji še bolj navito (še bolj hrupno in rušilno), obenem pa so skladbe hkrati občutno bolj mračno zapeljane. Čeprav bi marsikdo pričakoval rabo Helloween / Gamma Ray klišejev, so ti redkeje, kot bi si mislil, postavljeni na albumu v prvi plan! Denimo v refrenu in odlični »mid-eight« pasaži otvoritvene Your Time Has Come, kot tudi refrenu prvega singla albuma For the Kingdom, ki je predhodno izšel že na istoimenskem EPju.
Izpovedna moč albuma je tokrat ujeta v srednje hitrih skladbah. Mnogokrat se uvodoma na teh točkah vključuje le ritem sekcija, ki se ji priključuje Kiske, ki potrjuje, da ostaja, kot eden najbolj markantnih vokalov ere evropskega power metala, tudi v zrelost fantastičen vokalist (Night of the Long Knives). Izgubil ni niti trohice vokalnih moči, kaj šele občutka. Njegova barva je edinstvena in sije z vso močjo na tem albumu enkrat več. Še posebej izkazuje pevec svoje odlike v delih skladb, ki zahtevajo več subtilnosti, kot je denimo kitica skladbe When the Deed is Done, ali Exeptional. Ko govorimo o slednji, gre za skladbo, ki se je v naboru vseh posrečila skuini najbolje na novem albumu. V smislu muzikalične vrednosti, melodičnega iztržka. Rojena za izdajo v obliki singla. V srednje hitrih skladbah pa tudi mnogo bolje učinkuje tendenca skupine, da izvablja iz osnovnih idej optimalno melodičnost. Prav vokalna čistost in velika moč, ki jo zadržuje vseskozi karizmatično Kiskejevo petje, ko prehaja iz srednjih v višje, pa najprej v najvišje lege. Tako doživljajo refreni svoj bombastični optimum prav v srednje hitrih skladbah kot je omenjenih When The Deed is Done in Exeptional, pa nadalje v Night of the Long Knives, pa kitici izdanega singla For the Kingdom, v eni najbolj dramatičnih skladb albuma Find Shelter ter zaključni You And I. Zelo močan melodični iztržek pooseblja tudi Not Gonna Take It Anymore (z verzom »zidovi Jerihe se rušijo«), kjer predstavlja »simfonično gostolenje« klaviatur sodelujočega Vanden Plas klaviaturista Günterja Werna pomemben element pri tvorbi specifične atmosfere in nadgradnji epske bombastičnosti, ki jo ujame ta odlična skladba (uvodni ritem se odpira v arensko šolski pompoznosti Queen značaja).
Mandy Meyer in Kai Hasnen ne rineta obvezno v naročje tipskemu power metal trzanju preko riffov v tercah, pač pa večinoma puščata osnovnim kitarskim frazam, da v aranžmajih »prosto dihajo«, s čimer dobivajo Unisonic občasno konturo klasičnih Judas Priest (Find Shelter). Kitarske duele večkrat razdelita v middle eight pasažah na več delov. Eden najbolj posrečenih trenutkov kar se podanih kitarskih vragolij tiče, se jima posreči pričarati v skladbi, kot je Throne of the Dawn. Sicer poskrbita kitarista s svojo pronicljivostjo, da se je nemogoče dolgočasiti ob poslušanju albuma. Srednje instrumentalne pasaže so namreč vse po vrsti mojstrsko idejno skvašene, dopolnjevanje obeh kitarskih pristopov bolje ne bi moglo učinkovati.
Glede na glasbena ozadja kar treh članov zasedbe Unisonic, ki so hard rockerjkega značaja, ne čudi dejstvo, da vlečejo posamezne točke bliže hard rocku, kot power metalu. Unisonic sicer lahko občasno potegnejo na slog in zvok matičnih skupin Hansena in Kiskeja, vendar pa preostala trojica v skupin, ki izhaja iz hard rockerskega ozadja, dodaja tako konkretiziran idejni odmerek v postavljanju aranžmajev, da le ti posrečeno razbremenjujejo album »Light of Dawn« klišejskih podobnosti bodisi s Helloween, bodisi z Gamma Ray. Novi album zasedbe Unisonic deluje še bolj stilsko definirano, idejno jedrnato in izrazno fokusirano, glede na sicer odlični studijski prvenec. Prav tako deluje novi album bolj mračno, ponuja še večjo grabežljivost ustvarjenega drama teatra, v produkciji pa za odtenek še več živahnosti in rušilne navitosti.
Glede na veliko karizmo definiranih vodilnih melodij v kiticah in refrenih, je jasno, da za njimi stojijo izkušeni glasbeniki in silno spretni aranžerji, ki znajo obenem pretkano slalomirati mimo »klišejskih količkov«, da dobimo v »Light of Dawn« album, ki je naravnost povedano »mojstrsko prepakirana stara reč odigrana za nove čase«. Ob poslušanju tega albuma se boste nadvse udobno in domačno počutili vsi ljubitelji zasedb Helloween, Gamma Ray, kot tudi Place Vendome ter Pink Cream 69.
na vrh