Chaosstar: Lifetime

Zasedba Chaosstar je nastala leta 2004 in tako kot vsak resen bend želela posneti dober debitantski album. Pot do tega pa je bila precej trnava, in album Lifetime, ki je po dobrih štirih letih trdega dela končno pred nami, je plod vztrajnosti, trme in čiste ljubezni do glasbe vseh štirih članov. V Lifetime je bilo vložena nepredstavljiva številka ur snemanja, produciranja (in pitja piva) in igranja, nenazadnje pa tudi lep kupček zelencev. Pa se je vse skupaj splačalo?

Prekleto da se je! Lifetime je namreč album na katerega lahko bend gleda kot na svojega otroka... No, glede na dolgo čakanje kar na dvojčka, trojčka ali še kakšnega smrkavca več, feni pa lahko tak album s ponosom postavimo na polico. Dovolj sentimentalnosti, gremo na dejstva. Lifetime je sila ambiciozen izdelek, saj gre za izdelan konceptualen album o človeku poslanem na Zemljo z namenom na našem modrem planetu sejati kaos in zlo. Glavni lik je tako skozi slabih petdeset minut albuma razpet med dobrim in zlom, temu primerna pa je tudi glasbena podoba, ki je polna vzponov in padcev, enih in drugih ekstremov. Tok albuma je neverjetno pester zaradi menjavanja mirnih in hitrih, agresivnih delov, dinamika in razgibanost cele plošče pa je naravnost sapojemajoča. Ponavadi se pri progresivnih metal album lahko kaj hitro zgodi, da postanejo razvlečeni in dolgočasni, Lifetime pa nima niti enega takšnega trenutka. Prvenec se začne in konča z introm in outrom, veže ga osrednje epsko, 14-minutno delo Lifetime V-XVIII, vmes pa se zvrsti še pet viharnih komadov. Povsem v skladu s teorijo kaosa, ki pravi, da je kaos svojem središču urejen. Točno taki so tudi inštrumentalni deli, saj so neverjetne Vasjine in Juretove kitarske linije kaotične, nadzvočno hitre, apokaliptične, riffi ubijalsko dobri, solaže pa vredne največjih kitarskih imen. Enako bombastična je ritem sekcija, Darkove bas linije fantastično dopolnjujejo kitarske in razkažejo lep nabor sapojemajočih basovskih trikov. Povsem rušilno pa je Primoževo bobnanje, ki je neverjetno pestro in razgibano, polni dih jemajočih prehodov, rabe činel in ultra hitre dvojne stopalke. Navidez kaotična četverka, ki bi posamično morda res zvenela tako, pa tvori izredno koherentno celoto iz glasbe pa naravnost sili neverjetna glasbena kemija, ki obstaja med štirimi posamezniki. Komadi kot so Devil's Whisper, Hurricanes of Madness, "maidenovski" Dreams of Reality predstavljajo pravi šus mešanice progresivnega metala z vplivi heavy in thrash metala. Nepozabnim, nalezljivim ter impresivnim inštrumentalnim delom, ki se jih ne bi sramovala niti velika imena metala kot so Iron Maiden, Dream Theater ali Symphony X, pa veliko nadgradnjo predstavlja fantastičen Juretov vokal, ki obvlada nečloveške višave a la Rob Halford, odlično pa zveni tudi v mirnejših vokalnih delih v srednjih legah. Ostali trije člani občasno prispevajo back vokale, ki še izpopolnijo celotno zvočno podobo, predvsem pa obogatijo nepozabne refrene. Zanimiv antipol predstavljajo občasni ženski vokali, še najbolj pa gostujoči growl Denija iz Ambassador of Sifilis, ki na On My Way z Juretom uprizori simboličen zaključni, večni boj med dobrim in zlim. Prav tako pa brutalnim in agresivnim delom čudovito nasprotje predstavlja Erika Gričar, ki na treh komadih odigra harfo. Nenazadnje pa je potrebno omeniti še hvale vredno delo Primoža Jelševarja, ki je poskrbela za kristalno čisto in ostro produkcijo, ki pravilno poudari vse potreben dele, za končni mastering pa je poskrbel mojster Dave Collins, ki je miksal za velika imena kot so Black Sabbath, Joe Cocker, Danny Elfman, Motley Crue idr.

Lifetime je hvale vreden izdelek, ki vsebuje vse, kar mora vsebovati konceptualna mojstrovina. Chaosstar so izdali album, ki se lahko brez sramu in skromnosti primerja z velikimi konceptualnimi deli kot so Seventh Son of a Seventh Son, Metropolis pt.2:Scenes From a Memory in drugimi. In na tak album se splača čakati tudi cel lifetime! A vseeno, fantje ne pustite nas znova čakati tako dolgo.