Jorn Lande je izvrsten vokalist o tem ni nobenega dvoma. Njegove zlate glasilke so glavni nosilec neizpodbitne kvalitete, ki jo poosebljajo albumi, ne le njegove kariere s skupino Jorn, pač pa kopice drugih izvajalcev za katere je Lande v karieri prispeval svoj žametasto topli in zapeljivo grleno osmojeni vokal, s katerim se redno ter neskromno uvršča k primerjavam z Ronnie James Diom ter Davidom Coverdaleom.
Za novi album »Life On Death Road« je Jorn Lande popolnoma zasukal četo sodelujočih glasbenikov v svoji zasedbi Jorn. V njej je ostal za novi album (logično) le Jorn Lande, poleg pa so se mu priključili glasbeniki, ki se kitijo s pedigrejem visoke mednarodne uveljavljenosti, nasploh kar se starega evropskega kontinenta tiče.
K Jorn so se po novem namreč priključili kar trije člani nemških power metalcev Primal Fear, Alex Beyrodt in Mat Sinner, pa sta stara znanca še iz časov Sinner, ki po novem sodelujeta tudi pri Beyrodtovi hard rock zasedbi Voodoo Circle. Klaviaturist Alessandro Del Vecchio je član zasdbe Hardline, bobnar Francesco Jovino pa je pred priključitvijo k Primal Fear igral pri U.D.O., po novem pa je, prav tako kot Del Vecchio, postal polnopravni član postave prenovljenih Hardline.
Kaj gre torej pričakovati od albuma »Life on Death Road«? Da je to album, glede na pretekel Jornove izdelke, ki je najbolj muzikaličen v njegovi dolgoživi karieri. To pomeni da je ob seštevku z njegovim novim in izjemnim vokalnim iztržkom, pomaknjen stilsko bliže? Uganili ste. Whitesnake. A ker je z nami evropska produkcija recepture Mat Sinner, zveni novi Jorn album najbliže tistemu kar počnejo Voodoo Circle, pri čemer nemalokrat zadiši tudi po tistem, kar so zlasti po letu 2007 pričeli v svoj izraz vključevati Primal Fear.
Album »Life on Death Road« je zelo kvaliteten izdelek. Navkljub zakoličenemu formatu komponiranja, že znani vokalni predstavi Landeja, ki znova deluje vrhunsko, dostavlja album sosledje ritmično in motivsko razgibanih skladb ter nov, izvrstni solerski iztržek gospoda »Žalostne Sove«, to je briljantnega kitarista Alexa Beyrodta. Z Landejem je to pot v studiu izjemno izkušena glasbena garda, ki natanko ve kako mora biti postavljen motiv, da iztrži največjo mero melodije in učinkuje ob poslušanju hipoma nalezljivo. »Life on Death Road« se zato drži preverjenih »čisto« spevnih muzikaličnih linij, ki obenem prav tako izredno godijo Landeju, da ta lahko na albumu razvija svoj (pričakovani in že kar zahtevani) vokalni optimum.
Lep album, ki je Landeju srečno rešil kožo, skupini Voodoo Circle kupil nekaj časa, saj bi lahko namesto tega, da priskoči Landeju na pomoč pri snemanju novega Jorn albuma, izdala svoj novi studijski album. Premori so vselej koristni, jasno pa je tudi da bi Lande lahko pri Voodoo Circle v vsakem trenutku zamenjal Davida Readmana (ali obratno, pri čemer se lahko Jorn preimenujejo v Readman oziroma kar ostanejo Voodoo Circle, ahhhh… to so že »klobase«). Skratka. Album bo potešil ne le Jornove privržence, pač pa hkrati širšo paleto privržencev skupin, naštetih v gornjih sestavkih te recenzije.
Jorn - Fire to the Sun (uradni video):
na vrh