Če je kdo dal svojo dušo glasbi, je to nedvomno Robert Jukič. Ali pa dala glasba svojo dušo Robertu. Kakor obrnete. Torej. Če je kje kdo, ki ne bo mnogo razmišljal, ko ga boste povabili na svobodoljubni in razburljivi jam v povsem nenapovedani kompaniji, čas in prostor ob tem nista važna, glavna sta dobra vibracija in dober »groove«, v katerem se razkrivajo unikatna glasbena prostranstva, ki jih ne slika vsakdo, potem je prvi kandidat za kaj tako brezbrižno usekanega Robert Jukić. Dame in gospodje. Genialni »D.I.Y« ustvarjalec brez ustvarjalnih meja. V smislu njegovega neusahljivo radovednega zagona v raziskovanju glasbenega eksperimenta. Rezultata ne moreš v naprej napovedovati, je pa kreacija ideje, ki se razvija neodvisno in samosvoje elementarna iztočnica za doseganje absolutne eklektičnosti pojavnih oblik glasbe, ki prihajajo izpod avtorskega peresa Roberta Jukiča. Velenjčan pač. Velenje je vselej veljalo za vročo točko, ki je dala v zgodovini slovenske glasbe mnogo talentov, ki so vsak v svoji glasbeni branži predstavljali odločen antipod obči »sivini« konformistične predvidljivosti.
Da bi našteli vse izvajalce s katerimi Robert sodeluje, bi zmanjkalo papirja, že samo ta navržba pa zadošča za to, da dobimo potrditev kako cenjen umetnik je Robert Jukič v slovenskem, pa tudi mednarodnem glasbenem univerzumu. Prejšnji album Dobrote iz skrinje zarote je povsem druga glasbena zgodba. V kolikor ne bi bil pod njo podpisan Robert Jukič, bi rekel da gre za drugega izvajalca. Preprosto. Glasbena vizija in širina tega umetnika presega nam analitikom – »ujetnikom racionalnega« sleherne žanrske okvirje. Tlačiti Jukiča v žanr je neobvladljivo, misija nemogoče in do umetnika tako rekoč žaljivo dejanje. Raje recimo, da je to v primeru Roberta Jukiča kar prepovedano dejanje Smiselno pa je vzporednice iskati z Jukičevim albumom »Radio« iz leta 2009. Zasnova in koncept sta v osnovnih izhodiščih podobna tako na albumu »Radio« kot na novem »Life«. Tudi »Life« je konceptualiziran, obenem pa na njem sodeluje znova veliko glasbenikov (preko trideset), ki prihajajo z več držav sveta.
»Life« je izjemna slikanica Roberta Jukiča, kot neodvisnega ustvarjalca – umetniškega »samorastnika«. Gre za multi-facetno zgibanko, ki predoči fenomen glasbenega genija tega ustvarjalca in bistvo poante njegovega »samo-izzivanja«. Jukič je sam sebe izzval tako, da je zastavil v ozadje album koncept življenja posameznika. Poljubnega posameznika postavljenega v središče usode biti del družbenega utripa naših dni, ki v marsičem diktira kako bodo stvari razmeščene na življenjski ekliptiki posameznikove poti. Od rojstva do smrti, z vsem kar sodi zraven. Cel življenjski cikel tempirane baterije imenovane človek – poljubni individuum. Rojstvo, otroštvo, adolescenca, moment upornika, moment konformističnega »treznjenja« (levitev v »sivo miš«), krize srednjih let, smrt, slovo, post scriptum,… Vse to in mnogo več povzemajo točke albuma »Life«. In glede na življenjske kontraste skozi katere gre individuum na svoji poti od rojstva do izpolnitve, ne moreš pristopati drugače kot tako, da narediš križ čez vse žanre, jih ustvarjalno presežeš in se preprosto prepustiš da te vodi čar glasbe in privede sam do elementarnega bistva, ki ga kot umetnik želiš kontrastno izpostaviti in z njim zapustiti trajni vtis na poslušalcu. Življenje je kompleksna bitka in glasba je del vsakega od nas. V vsakem od nas živi. Vsak individuum je samosvoj prevodnik glasbene informacije. Izbrani med nami pa nam jo znajo tudi prevesti in predstaviti. Tako predstavlja svoje življenje skozi glasbo tudi Robert Jukič. Album »Life« je dokument, ki jasno oriše veliko duhovno in čustveno zrelost Roberta Jukiča, ne le kot umetnika, pač pa predvsem kot osebnosti.
Tako smo priča brezmejni slikovitosti razvoja dogodkov na tem albumu, kjer sta si začetek in konec »relativno podobna«. V začetnem in zaključnem delu albuma je razvoj dogodkov popolna refleksija odraščanja, kot izpolnitve ob jeseni svojega življenja, ki ga zaključiš s smrtjo. Predstavljajte si kako vzbrsti cvet spomladi, se kasneje preobrazi v plod in ko dozori odpade, na njegovem mestu, pa se pojavijo novi brstiči oziroma novo popje, ki pričaka zimo, da se lahko spomladi rodi znova. Tako pluje glasba tega albuma. Graduirano. Skozi rojstvo, preko odraščanja v sredinski krešendo (faza največje produktivnosti posameznika) in nazaj v popolno umirjanje na točko »ničle«, kjer se pot sklene in se začne nova zgodba (novo rojstvo). Srednji del albuma je zaznamovan s posebej pestrim idejnim vrvežem kjer poudarja kontraste življenjskih izkustev v srednjem obdobju naši poti tudi izjemni soprano vokal izbranih vokalistk Vrhunska rešitev in popoln razpoloženjski zasuk razvoja dogodkov albuma.
Da. Lahko trdimo da nosi ta album poleg vse eklektične vsebine značaja skladb tudi močno duhovno plat. Recimo plat visoke duhovne inteligence. Narava koncepta je taka in jezik glasbe ga učinkovito osmišlja. Jukič je preveč izkušen, preveč je videl in prevozil preveč kilometrov v svoji karieri, da bi v svoji idejni vizij lahko na albumu »Life« napravil kakšen artistični kiks. Vse na albumu »Life« ima izjemen smisel, jasno določeno mesto in funkcijo, najpomembnejše pri tem pa je dejstvo izjemno učinkovitega magnificiranja občutij (čustvenih stanj), ki jih želi umetnik izpostaviti ali če želite raje poslušalcu »oživiti«, ko se skozi jezik glasbe oživlja v dano obdobje življenjskega cikla posameznikove osebnosti.
Če je uvodna Birth »mirna plovba po rečici« geografskih karakteristik svetovne glasbe, kjer daje žvenketu ksilofona izjemno protiutež organskost zvočne topline tolkal in bas kitare, je skladba Adolescence že zahtevnejši zalogaj, ki bo pisan na kožo glasbenim gurmanom in ljubiteljem jazz fuzije z izhodišči jazz glasbe, ki ne trpijo predvidljivega, preračunljivega in »varnega« obešanja po »smooth« formatu. In to je pomemben element, ki preko celega albuma vzdržuje izjemno privlačnost. Je namreč izrazito obtežen z glasben informacijo, ki izhaja iz jazz glasbe, tako da bo od vas zahteval mnogo rotacij, preden boste raziskali vso njegovo globino karizmatične in visoko ovrednotene sporočilne vsebine.
V baritih variacijah se odklop eksperimentalne jazz fuzije iskri zlasti v točkah Dictatorship, Adolescence, Wisdom of Elder, Dust to Dust in Serenity. Ti trenutki bi brez težav prenesli popoln »prevod« v orkestralne aranžmaje. Da porineš trobento v sredino in dodaš v ozadje cel orkester z močno pihalno in godalno sekcijo. Se spominjate dela Milesa Davisa »Sketches Of Spain« in znamenite predelave Rodrigovega »Concierto de Aranjuez«? Po drugi plati nosijo toče, kot sta Adolescence in Dust to Dust domala karakter glasbe za filmsko podlago. Znova so smiselne vzporednice s tovrstnimi sodelovanji Milesa Davisa in Marcusa Millerja (albumi »Siesta«, »Dingo«). Mnogokrat preveva te trenutka mračna atmosfera, vendar izjemen artistične vsebine in karizmatičnega naboja velike ustvarjalne srčnosti, ki poslušalca preprosto hipoma začara.
Interlude 1: Spiritual Search je skladba značaja tradicionalnega melosa svetovne glasbe z razgledi proti deželam daljnega vzhoda. Za njo je Change the World, kjer prevzame celotno izvedbo z vokalom vred, nigerijski jazz glasbenik Femi Temowo. Vokal je izveden v nigerijskem jeziku, melos pa je eklektična mešanica nigerijske glasbene tradicije in osnov jazza, zadržana je vsa avtentičnost in pristnost ekspresije glasbenika. »Kaotična« Dictatorship, je na albumu vrhunec jazz fuzije in Jukičeve drznosti v pomikanju letvice eksperimenta do točke skrajnih bizarnosti. Točka, ki meji na usekanost avantgardnih glasbenih avantur in zna zediniti pod isto streho celo ljubitelje Franka Zappa, Johna Zorna in King Crimson. Obteženost vsebine ploščka z instrumentalnim eksperimentom »razbremenjuje« krhko mila Farewell: Too Late v drugi polovici albuma, kjer prevzema vso pozornost koprneče mehki in pomirjujoči vokal pevke Lane Cenčič, premeteno »ugreznjen« v ogrodje »Sramežljive« spremljave brenkanja godalnega kvarteta.
»Life« je album kjer je odveč poudarjati, da sta momenta spontanosti in nepričakovanega razvoja dogodkov maksimalno izpostavljena. To je ena od elementarnih privlačnosti tega vrhunskega artističnega dosežka, velike eklektične vrednosti popolne unikatne vsebine. Je izdelek, ki funkcionira najbolje, če odklopite svoj ratio in se neobremenjeno prepustite plutju toka glasbene informacije. Jukičev osmi album »Life« je tako absolutna zrelostna nadgradnja glasbenega artizma preteklega opusa tega plodovitega glasbenega umetnika, ki s svojo glasbeno vizijo ne preneha navduševati in presenečati. Robert Jukič potrjuje z album »Life« enkrat več spoznanje, da lahko prepričljivo ustvarja prav v sleherni glasbeni sferi, lahko rečemo kar onkraj glasbenih sfer. Te sfere mojstrsko obvladuje z izjemnim estetskim občutkom za žanrsko premoščanje, rezultat pa je nov unikatni biser glasbenega artizma. Zagotovo je nekaj. Naslednji album Roberta Jukiča bo vsebinsko in karakterno znova povsem namerno postavljen »na glavo«. In to je tisto po kar se venomer vračamo h glasbenemu izročilu tega umetnika. Element vrhunskega presenečenja, ki poslušalca celostno »pretrese«!
na vrh