Novi album Grave Digger. Pa ja ne že spet… Madona gre hitro čas, ali pa smo samo priče dejstvu, da Grave Digger le ekspresno hitro izdajajo plošče. Legende in eni izmed utemeljiteljev nemške tevtonske klasične heavy metal šole, postajajo tako počasi eni najstarejših in najbolj izkušenih bendov Nemčije. Pravi magi in "očkoti"!
In tu je znova novi album. In koncept, kot ga je pričakovati od Grave Digger? Kje je? To pot pravega koncepta ni. Štos pa je v tem, da celotna plošča nosi neko rdečo nit, ki povezuje skladbe med seboj. Vsaka izmed skladb namreč predstavlja neko zaključeno zgodbo o tem, kako se ljudje borijo za svobodo in koliko mrtvih je za to potrebno. Od tod pa tudi ni daleč celokupna slika, ki si jo lahko poslušalec zgradi o osnovni norosti človeške rase, te nesrečne človeške ere!
Grave Digger so znani po izrednem občutku za vzpostavitev visokega dramatičnega vzdušja in temu zvesto sledijo albumi od "Reaper" (1993), pa navzgor. Preprosto znajo! To pot album odprejo z bachovskimi orglami, ki se kmalu prelijejo v čudovito melanholično melodijo srednje hitrega tempa, kateri dajejo posebno noto klaviature, ki mojstrsko oblečejo (seveda, kako sploh drugače?) klasičen Grave Digger riff in dajo skladbi, kot albumu, takoj v že sami začetni fazi, mogočen epski dotik. Tematika poezije se sooča znova z bitkami, prelivanjem krvi, atentati na kralje, klanjem v rimskih arenah, na ulicah, v palačah in vsepovsod, do kamor seže morilska roka, torej zgodovinska popotovanja od hujskača množic Mahathme Ghandija (Silent Revolution) do rešitelja Judov Mojzesa (Ocean Of Blood), vojne vihre za neodvisnost Grčije 1821 (naslovna pesem), mnogo preveč vzkipljivega Ivana Groznega (The Terrible One), športnih ubijalcev - rimskih gladiatorjev (Forecourt to Hell) do zanimive arabske legende (Massada). Preprosto verzi, ki ležijo glasbi Grave Digger
"Liberty Or Death" nemara prav zaradi izbranih zgodovinskih vojnih tematik izmed vseh post-Lulis era albumov vleče na zlato obdobje, ki se je vilo med leti 1993 ("Reaper"), pa do 1999 ("Excalibur"). Tudi novi album je prepoznavno obskuren, hladen in ob njegovem poslušanju, brez težav začutiš ledeno izdajalčevo rezilo noža na svojem grlu in tudi občutek, ko ušesa prebije usodni padec giljotine, ni več daleč od tod. Album sicer sledi moderni Grave Digger usmeritvi "The Last Supper" (2005), a izmed vseh poslednjih štirih studijskih albumov, še najbolj posrečeno potegne na devetdeseta, natančneje na plošči "Heart Of Darkness" (1995) in "Tunes Of War" (1996) – le kaj bi počenjali Grave Digger brez vojnih viher.
Produkcija je klasično surova in živa. Riffi porinjeni močno naprej, ritem linija ustaljeno topovska, bas globoko pulziven. V središčni vlogi je znova Boltendahlov znameniti krulež, ki v moči tudi v letu 2007 nikakor ne pojenja. Chris je pač unikatni car! Album je zahtevano Diggersko razjarjen in pekoč! Metalsko riffovsko popolnoma opremljen!
Balad to pot ni. In lažem pač. Če si priskrbite "digipack limited edition" izdajo novega albuma, boste veselo ugotovili, da vsebuje dodatno skladbo z naslovom Ship Of Hope. To je skladba, ki po atmosferi prekaša marsikakšno "regularno" skladbo novega albuma. Pravzaprav je na albumu kar malček pogrešati valovanje dinamike, ravno zaradi pomanjkanja raznolikosti samih skladb in prevelike enodimenzionalnosti, ki ji jo daje že v naprej spreviden standardni Grave Digger riff. Večina jih drvi po standardni Grave Digger šoli. Manni Schmidt je izreden kitarist, saj praši sila duhovite solaže in to potrjuje izreden talent, ki ga poseduje možakar. Morda bi bilo vredno razmisliti v bodoče o vključitvi kakšnega baročnega akustičnega vložka fantje, kančku klasičnega klavirja več, katerega prva pesem za nekaj bežnih trenutkov v izhodu celo poseduje. Mannijev potencial ni izkoriščen v celoti. Iščem dlako v velikih Grave Digger jajcih, vem. In vseeno. Tu je namreč že kopica izdanih plošč in sindrom enoličnosti tipa Motorhead že pošteno trka na vrata. Enostavno menim, da preteče premalo časa med ploščami, ki jih fantje izdajajo. Verjetno je iskati vzroke v pogodbi z založbo, a posebni odkloni v glasbeni virtuoznosti, posebni duhoviti triki, ki bi presenetili človeka, kateri se potem, ko spozna prvi Grave Digger album, ob spoznavanju vsakega naslednjega, nikakor več ne zmore presenetiti (what you see, is what you get), preprosto postajajo ogrožena vrsta, kot je to letošnji slovenski sneg.
Grave Digger so z "Liberty Or Death" izdali (le) še en album za svoje fane. Čvrsto se držijo svojih atributov in album je skozi prizmo Grave Digger metala, popolnoma sprejemljiv in konsistenten. Torej v tem pogledu brez pripomb. Moti le riffovska repeticija in pomanjkanje kreativne svežine. Res, da album mestoma posrečeno potegne na zlato ero skupine, a nalijmo si čistega vina. Da bi živel svojo preteklost znova, ni ravno dejanje lastnega napredka, tudi za skupino ne.
na vrh