Velvet Revolver: Libertad

Ne bom oporekal! Prav verjetno se marsikateremu "novodobniku" zdi moj glasbeni okus kot nekaj kar spominja na že davno poginulo zver, katerega od neumornega delovanja raznih parazitov razkrojeno, zatorej kmalu dodobra fosilizirano telesce, nesramno zasmrajuje okolico, kar pa vsekakor ne sme biti opravičilo za prenekateri glavobol, ki se je ob analiziranju najnovejšega izdelka žametnih pištolic, hecno imenovanega Libertad, nekontrolirano pozibaval po moji votli glavi. Nadaljevanje neuspešnega opravičevanja stigme, po brodolomu Audioslave, edine preostale "superskupine", se z Libertad konča neslavno; v konstantnem žanrskem blodenju med punk - rock, gunge, ter za trenutek celo jebačkim, ala Poison kavbojskim juhej poskakovanjem!

Človek bi ob tako zvenečih imenih pričakoval, da bo začetno dokaj nerodno Velvet Revolver kobacanje trajno zaključeno že z recimo temu pogojno rečeno spodrsljajem Contraband. Čemu torej takšno letom neprimerno kameleonsko spreminjanje podob, ki nas po uvodnem pozdravu velikodušnega hard rokerskega paradiranjem Let It Roll, nekje na sredini s čvrstimi grungevskimi prijemi ne ravno navdušujoče For A Brother, hinavsko zabode v hrbet. Slednji sami po sebi še ne predstavljajo tistega motečega dejavnika, ki vestno vzdržuje ne kohezivno podobo albuma. Pri Libertad postane problematično predvsem kombiniranje omenjenih slogov, katerih skupni imenovalec je posiljeno in močno izstopajoče neiskreno poročanje. Sredi praznine, nastale kot posledica spopada "dveh različnih ideologij", najdemo nedorečeno ELO klasiko Can't Get It Out Of My Head, bled poizkus poustvarjanja razpoloženjske atmosfere sicer ne kaj dosti zanesljivejše predhodnice Fall To Pieces. Slednji, predvsem po zaslugi nalezljive Slasheve kitare, še najbližje pride prebavljiva Gravedancer, zanimiva baladica, ki s podobno zamišljeno The Last Fight, zadovoljivo zaokrožuje prijaznejšo plat Velvet Revolver.

Vse lepo in prav, a kako je kaj z ognjeno močjo revolverjev? Slednjo lahko mirno označim kot mnogo trušča, z minimalno dozo efekta, kjer, poleg uvodne skladbe, še najbolj impresivna od vseh ostajata She Builds Quick Machines, ter pošteno oddrgnjena Get Out The Door! Tu je še nostalgično obujanje spominov na slavne Use Your Illusion dni, ki zaznamuje preprosto Mary Mary. Nekje vmes obtiči pokvarjenec Amerikan Man, ob punkerskemu nažiganju Just Sixteen mladenič dokaj sprejemljivih nazorov, medtem ko smo ob Pills, Demons & Etc priča vnovičnemu brezglavemu potepanju v diktatu trdih in vsebinsko praznih kitarskih prijemov, ki ob tla telebne z nerazumno, teksaško obarvano akustiko Don't Drop That Dime! Škoda.

Ob tako brezizraznem podajanju impotentnih glasbenih zamisli se zdi pametno vprašati, kaj torej še preostane našim žametnim prijateljem? Po pravici povedano ne prav dosti, no, vsaj če mislijo nadaljevati v takem slogu! Prvič gre mogoče še lahko za smolo, nekakšno pričakovano posledico razvojnih tokov ali kakšno drugo olajševalno okoliščino, a ko se ti stvar ponovi še drugič, ostaja ponavadi malo prostora za dvom. Iskreno povedano sem od Velvet Revolver, predvsem po videnem na letošnjem Gods Of Metal (RockLine reportaža tukaj!), v drugo tudi sam pričakoval mnogo več. A če ne gre, pač ne gre!