Leviathan, ena izmed svetopisemskih morskih pošasti ter en izmed sedmih princev Pekla, varuh samega ustja peklenskih zubljev ter vrat nesvetega kraljestva, je dobra osnova za miselno nadgradnjo sladkega cikla praporščakov metalske progresive, skupine Mastodon. Le dve leti po neverjetnem presenečenju, plošči Remission, je čas za novo merico grmenja ter pedantno izvedene eksekucije nič hudega slutečih poslušalcev. Leviathan, po katerem posežejo Mastodon, je bližje epski realnosti Melvillovega Moby Dicka, orjaškega belega kita, prek katerega se oslika večni boj človeka z nerazumljenim, skrivnostnim ter esencialno naravnim. Ognjeni zublji prvenca dobijo konkretni antipod, ki pa se zvočno ne razlikuje preveveč od nedavno začetega glasbenega cikla megalomanskega lomastenja nepredstavljivih razsežnosti.
Z Leviathanom Mastodon namreč več kot potrdijo dejstvo, da je v ozadju njihovega ustvarjanja veliko več kot le niz golih naključij ali estetskega poigravanja z ritmom in zvokom. Mastodon se osredotočijo na vlažni in peklensko rušilni elemental temačne vode. Recept delovanja je vnovič precej, recimo temu tako, preprost - na eni strani imate lucidno post-HC avantgardno držo avantgardnega metala, ki pa se ne more in niti noče otresti nasičenega jazzovskega izraza, kompleksne ritmike ter preseganja mej za metal običajnih formalnih oblikovnih izvedb. Mastodon so po posebnosti posegli že na samem začetku, amalgam večplastnega glasbenega sobivanja do tedaj redko združenih zvrsti pa postane jekleni oratorij vsem nadaljnjim mentalnim izletom, neizbrisljivo sled pa pusti v glasbenem izrazoslovju široke palete kasnejših skupin, ki so si za primarni vir sklicevanja izbrali prav Mastodone.
Izlet po motnem svetu neraziskanih in skrivnostnih globin se začne s sestavljanjem mozaika natrganih besedil, ki pa so z razliko od oklestene estetike grlenega petja na prvencu tokrat bolj melodično podana. Če je Remission vzbujal s svojo precej suho produkcijo precejšnje občutje klaustrofobičnosti, ste tokrat lažje prepustite toku manj moreče in dušeče težine mastnih zvokov ter namerno upočasnjenega valovanja ritma. Obzorja se razpirajo, da bi lažje priplavali na gladino razburkanega nevihtnega oceana ter izkričali svoje krike groze in fatalistične vdanosti v usodo. Že preverjeni pristopi produkcijskega maga Matta Baylesa prikroji podzemni izraz metalske avantgarde okusu malce številčnejšega glasbenega občestva, precej neortodoksni glasbeni eksperiment pa začne počasi polzeti skozi tisočere pore v glasbeno zavest ter glavne tokove dogajanja.
Uvertura manj obremenjenega uživanja se začne z neverjetnim duetom Troya Sandersa ter glavnega pridigarja skupine Clutch, Neila Fallona, ki doda zadnjo piko na i prvemu singlu plošče - skladbi Blood And Thunder. "Split your lungs with blood and thunder / When you see the white whale / Break your backs and crack your oars men / If you wish to prevail" pričara bojišče Ahaba in skrivnostnega belega kita iz Moby Dicka. Končni obračun se začne že takoj, morska gladina pa se peni in brbota v boju človeka ter skrajne forme narave. Obsedenost, agonija ter nemalokrat načeta, a nikoli tako glasbeno izpeta zgodba o norosti, koncentriranem poslanstvu ter smislu osamelega ter zblojenega kapitana Ahaba se nadaljuje v skladbi I Am Ahab. Glavni akterji peklenskega obračuna so predstavljeni, neulovljiva zver pa se razkrije v enem najbolj spevnih trenutkov plošče - z bogatim besediščem ter pomeni nasičenem epu Seabeast. "There's an open wound placed upon my heart in anger's rage / If we open up a spirit, a spirit that can bleed / Ahab the leading lad we can trust his obsession carries them / Meet us at the temple healing all the crippled" je besedilo, ki polzeče polni ušesa ter z melodiko bolečine ter navidezne lahkotnosti razlaga ozadje celotne zgodbe. Takrat lahko dojamete tudi blaznost ter gnanje prek meje zmožnega v besnem oratoriju skladbe Iron Tusk, recimo temu drugem velikem trenutku plošče, če že hlastate po hitih. Sludgersko rohnenje umazanega sabbathovskega zvoka poustvari nov krog vodnega pekla. Miti in legende polnijo precej sveže spisane strani s primanjkljajem moči in nadvsetnih zmožnosti obdarjenega človeka. Intelekt kot glavno orožje in skriti adut evolucijske nadvlade se komaj kosa z megalomanskimi kreaturami matere Narave. Impresija polnega pripovedništva je dopolnjena s fenomenalnim občutkom za ustvarjanje in pisanje glasbe. Zapletov in odpletov je kolikor hočete. Megalodon tako naprimer povsem nepričakovano odplava v sfere južnjaškega melodično nakrancljanega rocka, da se z grmečim stampedom le trenutek kasneje pospešeno zažene v vaše srce ter si prežre pot do centra vaše duše. Harmonija in disonanca sta komplementarni plati pokoravanja slehernega poslušalca, ki si drzne zreti v temne globine. Naslednji veliki duet se najavi z zapletenim uvodnim prepletanjem prstov na vratu kitare, ki povsem organsko in navidezno lahkotno dopolnijo vrzeli v ritmični čipki bobnarskega polboga Branna Dailorja. Sledi vokalni grleni obračun dveh pevskih velikanov sedobnega metala - že ustaljenega gromovnika Troya Sandersa ter Scotta Kellyja, pevca legendarne zasedbe Neurosis v skladbi Aqua Dementia. "The sun had fallen / Boiling the water where the hydra's crawling / The righteous go in blazing fury / And we cleanse the earth to bring it down / Bring it down / And God will watch it burn / Releasing souls / Within the wrath we wait / To be dirt again / There is a flame I lit / I upon high" brni mogočno, kot bi ga iz globin morja v nebo ponesel sam Pozejdon. Le dva trenutka sta še potrebna do vsega nam znanega končnega obračuna Ahaba z belim kitom. Srci nehata biti in trupli potoneta. Nastopi še zadnji trenutek navideznega spokoja s skladbo Joseph Merrick, ki vas po agoniji in boju rahlo potolaži in umiri. Drugo dejanje epskega poslušanja je zaključeno in morske pene se lahkotno razblinijo na peščenih obalah nedefinirane prihodnosti.
Kot rečeno, so Mastodon tudi tokrat presegli vsa najgloblja pričakovanja ter spisali eno najlepših poglavij svojega glasbenega ustvarjanja s črkami, ki se z le najžlahtnejšim bliščem lahko kosajo z estetsko podstatjo neverjetnega grandioznega idejnega konstrukta. Če ne prej, so Mastodon z Leviathanom potrdili svoj primat nosilcev in varuhov svetega grala glasbene umetnosti. Če ste pri izrednih glasbenikih kot so Isis dobili občutek, da v svojem večnem in precej preprostem ponavljanju istih rifov nehote podcenjujejo vaš glasbeni intelekt, vam je dana tokrat kvalitetna alternativa v precej nasičenem in baročno razbrazdanem izrazu atlantske četverice Mastodon. Sofisticirana izvedba vas enostavno silijo, da sledite ustvarjanju naveze Sanders - Hines - Kelliher - Dailor tudi v bodoče, saj brez tega ni spokoja v vaši nemirni in od zdaj naslednjih ekskurzij v neznano lačni duši! Nastopilo je novo tisočletje metala in v novem milenijumu so prav Mastodon tisti, ki vas lahko odrešijo ter potešijo vašo lakoto. Bogovom hvala za tovrstne čudeže kot je Leviathan in mesije kot so Mastodon!
na vrh