Ko govorimo o skupini CyHra (beri saj-ra), ne moremo mimo oznake takoimenovane »superskupine«. Le-teh se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj, a dejstvo je, da en kup priznanih glasbenikov v skupini še ni recept za dobro glasbo, za povrhu pa so take skupine več ali manj samo stranski projekti, posledično pa je njihova dolgoživost pod vprašanjem, da ne omenjam redkosti koncertnih nastopov.
Kaj torej dela CyHra drugačno od teh skupin? Z izjemo bobnarja Alexa Landenburga, ki za ritem skrbi tudi pri Luca Turilli's Rhapsody, so ostali člani zasedbe del stalne postave CyHra. Skupina je nastala kot plod ideje prijatejev Jake E.-ja in Jesperja Strömblada. Medtem, ko Jake E. ni bil zadovoljen s svojo vlogo v Amaranthe, pa se je Jesper, po odhodu iz In Flames, skoraj sedem let bolj ali manj uspešno boril z osebnimi demoni, ki pa so močno vplivali tudi na njegovo glasbeno udejstvovanje. In če je 'Letters To Myself' odraz njegovega počutja, potem se vrača zmagoslavno. V skupini pa se mu je pridružil še en glasbeni kolega in sicer Peter Iwers, ki se mu je po odhodu iz In Flames kaj kmalu pridružil. To »superskupino«, ki se sama sicer ne ima zanjo, pa zaključuje še drugi kitarist, ki so ga predstavili pred kratkim, Euge Valovirta, ki je še pred kratkim drgnil strune pri švedskih Shining.
Če od CyHra pričakujete nove In Flames, takšne kot bi po mnenju morali ostati nekje od albumov Colony in Clayman dalje, potem boste nad CyHra razočarani. Prav tako ne gre pričakovati kakšnih novih Amaranthe. CyHra igrajo moderni melodični metal, podprt s samplerji in klaviaturami, a brez bojazni. Jake E.-jev značilni vokal je še vedno tu in medtem ko v nekaterih skladbah ostaja v stilu svojih prejšnjih »delodajalcev«, pa ga tokrat lahko slišimo v mnogo širšem vokalnem razponu. Ravno tako značilen zvok Jesperjevih kitar, ki je tako proslavil In Flames v svojih najboljših letih vključno z dvojnimi kitarskimi harmonijami in akustičnimi deli, je še vedno tu.
Album otvori 'Karma', ki je bil tudi prvi single, ki ga je skupina izdala. Po elektronskem začetku, nas takoj zadanejo Jesperjev tercetni melodični riff, kateremu sledi značilen Jakeov vokal. Udarni komad lepo združuje značilno In Flames melodiko in Jakeov vokal in ni naključje, da so s tem singlom želeli pritegniti oboževalce tako starih In Flames kot tudi Amaranthe. Sledi 'Heartrage', kjer že v začetku pridejo do izraza Landenburgovo bobnanje in takoj postane jasno, da je z razlogom sodeloval s skupinami kot so Annihilator ter LT's Rhapsody. 'Here To Save You' je ena od markantnejših skladb, ki se prične z akustičnim uvodom, ki mu hitro sledijo distorzirane kitare in izredno nalezljiv melodični refren s kitarskim solom. 'Closure' je prva balada albuma; kitaram v uvodu se kaj hitro pridruži klavir in godala, refren pa se grandiozno razvije v stilu balad Toto, Journey in podobnih iz '80ih. 'Letter To Myself' je še ena hitrejša lepo zaokrožena skladba, tako melodično kot z tršimi riffi v kiticah in melodičnimi prehodi v refren. 'Muted Life' spretno menja med mirnejšimi deli in bombastičnimi melodičnimi refreni. Sledi 'Dark Clarity', ki se po zvoku zelo spogleduje s skandinavskim popom, ki je bil vedno na zelo visokem nivoju; skorajda bi lahko rekel, da gre za metalizirane Roxette. 'Holding Your Breath' je skladba srednjega tempa, ki se po elektronskem uvodu prelevi v izredno melodično skladbo, Jake E. pa v refrenu pokaže, kako visoko gre njegov vokal. 'Rescue Ride' in 'Black Wings' sta še dve skladbi srednjega tempa pri katerih svoje dodaja klavir. Medtem ko je prva bolj direktna, pa druga z godalnimi vložki v refrenih in super »lestvičnim« kitarskim solom ustvarja občutek dlak-dvigajoče epskosti. 'Inside a Lullaby' je še druga prava balada albuma, v kateri prednjači klavir in godalno ozadje ter bo zagotovo postala pesem zaljubljenih oboževalcev CyHra-e. Album se zaključi z zelo zanimivo 'Dead To Me'. Skladba se progresivno stopnjuje – v začetku akustične kitare kombinirajo z govorom, ki rahlo spominja na Eminemov hit 'Lose Yourself', čemur sledi dodatno še klavir in res nizek hripav Jake E.-ov glas, ki se mu v prvem delu refrena priključijo še godala ter v drugem distorzirane kitare in tako počasi gradijo na epskosti refrena.
Album 'Letters To Myself' je zelo dober debitantski album, ki ga priporočam vsem, ki jih nekaj več elektronike v metal glasbi ne moti, s svojo izjemno pozitivno lirično noto (glavna tema je napredovanje in puščanje preteklosti za sabo), pa bi lahko postal tudi motivacijska glasba za ljudi, ki trpijo za depresijo ali pa se spopadajo z tegobami vsakdanjega življenja. Če na to dodamo Jake E.-jov karakteristični vokal in nalezljive Jesperjeve melodične kitare, imamo pred seboj izjemno dober in poslušljiv album, ki bo nedvomno skupini prinesel svetlo prihodnost.
na vrh