Lenny Kravitz s prvencem ni povzročil tektonskih premikov v svetu glasbe, kar seveda niti ni bil prvinski namen albuma. Slaba ura vrtenja Let Love Rule ga najde trdno zasidranega globoko v prsti glasbene preteklosti, izpod krempljev katere mu uspe uiti le mestoma. Kravitz, obseden z grobo zvokovno granulacijo, sorodno atmosferičnosti starorockovke šole, nenehno preskakuje iz ene žanrske krajine v drugo. Sprva domuje v težkem rocku, trenutek za tem se nenadoma polasti koketiranja z ostrimi funky obrati, z Let Love Rule pa nam ne uide niti zbiranje barvitih zvočnih slik psihadelije druge polovice 60tih. Kravitz se s prvencem za nameček proslavi tudi v vlogi kovalca nalezljivih napevov, ki okoli prsta zvito vrtijo mainstreamovsko orientirano slušalstvo. Žanrska in razpoloženjska raznolikost pod taktirko plodovitega in vizionarskega umetnika je torej garant organske podobe albuma. Poleg tega Kravitz vokalno seva izjemno karizmo in odločenost, ki s koriščenjem seksapilnih predispozicij ne skopati.
Let Love Rule opasana s tako smrtonosnim arzenalom tako le redko skrene iz smeri prvovrstnega glasbenega lagodja. Da imamo opravka z izjemno vitalnim in žilavim zvokovnim monstrumom nas že uvodoma opozori Sittin' On Top Of The World, ki se na trenutke zazdi kot popolna reinkarnacija kake Stevie Wonder klasike. Lenny zdravo mero trših rokerskih primesi dodaja na Freedom Train, medtem ko smo z My Precious Love deležni celo nenadejanega, a zato toliko bolj dobrodošlega spusta v soul vode! I Built This Garden For Us razkriva, da se je Lenny v preteklosti dovolj dolgo ukvarjal tudi z intenzivnim žvečenjem diskografskih vrhuncev Johna Lennona. Precej drugače razpoložena Fear gradi na funky osnovi zapeljivo našemljenega alternativnega predznaka, za usluge katerega se v prvi vrsti prerivata še Be in Blues For Sister Someone. Kravitz tule resnično ne skopari s širino zajemanja glasbenih slogov, s katerim istočasno plemeniti obseg lastnega izraznega manevrskega prostora. Does Anybody Out There Even Care in simpatično akustično vodeno deklino Rosemary druži skorajda hipijevsko naravnan pridigarski pristop, ki svoje obrise zrcali tudi v daleč najbolj prepoznavnemu motivu naslovne skladbe Let Love Rule. Seveda pa ne gre pozabiti tudi na Mr. Cab Driver. Danes že pošteno zimzelenkast motiv s črpanjem iz beat energičnosti 60tih let, križane s ščepcem osnovnih rock & roll vodil še malenkost starejšega letnika, postavlja piko na i senzacionalnega glasbenega dokumenta, ki od vseh Kravitzovih albumov verjetno še najbolje definira pomenskost srčnega glasbenega ustvarjanja.
Glede na dejstvo, da je od izida danes po dolgem in počez prerezane plošče minilo že 20 celih let, bi se spodobila tudi kakšna besedica ali dve o samem ponatisu albuma, ki je bil načrtno spočet prav v obeležitev velike obletnice omenjenega dogodka. Lično zapakiran parček ploščkov, ki poleg raritetnih zvočnih zapisov, nabranih tekom nastajanja albuma, ponuja tudi nadvse dobrodošlo serijo koncertih utrinkov Lennyevih nastopov v Bostonu in Amsterdamu, je poslastica, narejena po okusu pravovernega glasbenega entuziasta, ki se v dobi digitalizacije glasbene trgovine še kar trmasto prepušča čarom lastništva legalnih nosilcev zvoka. Opremljen z barvito memorabilio in obširno knjižico, ki poleg krajšega orisa nastajanja albuma servira še poglobljeno študijo Kravitzove glasbene poti, ponuja deluxe tretma glasbenikovega prvenca več kot dovolj priročnih rekvizitov za potešitev še tako zahtevnega glasbenega okusa.

na vrh