V zadnjih desetletjih si je tako imenovani tihi Beatle, George Harrison, pridobil sloves enega najbolj kreativnih in enigmatičnih osebnosti rocka. Čeprav svet, ki se ni mogel sprijazniti z razpadom kvarteta iz Liverpoola, sprva ni bil naklonjen samostojnim projektom njegovih posameznih članov, pa je album All things must pass iz leta 1970 pokazal, da je Harrison glasbenik s svojo zgodbo. To sicer ni bil njegov prvi samostojni izlet (še pred razpadom je posnel dva pretežno instrumentalna izdelka, Wonderwall music in Electronic sound), vseeno pa je z njim George prvič odločno stopil iz sence Lennona in McCartneya ter pokazal vso svojo ustvarjalno moč. Album, na katerem so kot gostje nastopili Eric Clapton, Billy Preston in Ringo Starr, še danes velja za njegovo najboljše delo, hita My sweet lord in What is life (katerega refren so si štiri leta kasneje sposodili Sweet za svojo pesem Fox on the run) pa sta v kratkem času osvojila lestvice na obeh straneh Atlantika. Ploščo je močno zaznamovalo tudi Harrisonovo prijateljstvo z Ravijem Shankarjem, pri katerem se je naučil igrati na sitar, ter njegovo zanimanje za indijsko glasbo in kulturo. Prav globoka poduhovljenost in zvok, ki pogosto spominja na molitev, sta značilnosti, po katerih se je George najbolj razlikoval od drugih velikih glasbenih ustvarjalcev svojega časa. Nemara je še najboljši primer te spokojnosti in intimne meditacije prav skladba Give me love (Give me peace on earth) z naslednjega samostojnega albuma Living in the material world.
Med obema studijskima projektoma je George v Madison square gardenu s Shankarjevo pomočjo organiziral dobrodelni koncert za ubežnike vojne v Bangladešu, ki je bil tudi prva tovrstna množična prireditev (dogodka se je udeležilo 40.000 obiskovalcev) v zgodovini popularne glasbe. Koncert, ki se je zgodil štirinajst let pred znamenitim Live aidom, je v zvočni obliki izšel pod naslovom The concert for Bangladesh in leta 1973 prejel nagrado Grammy za album leta. Na pričujoči kompilaciji ga zastopajo Harrisonove skladbe z obdobja Beatlov - While my guitar gently weeps ( The white album) Something in Here comes the sun (oba z Abbey road). Drugo polovico sedemdesetih, ki sta jo po nekoliko slabše sprejeti Dark horse zaznamovali plošči Extra texture (zadnji album za EMI-Apple) in Thirty three & 1/3, je George Harrison sklenil z istoimenskim albumom in minimalistično mojstrovino Blow away.
Čeprav je imel po razpadu Beatlov manj stikov z Lennonom kot Paul in Ringo, pa ga je njegova smrt 8. decembra 1980 globoko prizadela in še poglobila stisko ter dolgoletni strah pred zalezovalci. Ta se je izkazal za upravičenega leta '99, ko je Harrison v domači hiši komaj preživel napad blazneža z nožem, ki je, podobno kot Mark David Chapman, trdil, da je ravnal po navodilih višje sile. Po tem dogodku se je George le redko pokazal v javnosti. Rezultat omenjene tesnobe je pesem All those years ago, na kateri je Lennonu v spomin še enkrat združil moči z McCartneyem in Starrom. Skladbo je George sicer napisal za Ringov album, a je po Johnovi tragični smrti spremenil besedilo in s poklonom enemu najbolj izvirnih glasbenikov dvajsetega stoletja pogumno zastavil album Somewhere in England.
Po petletnem glasbenem premoru , ki je sledil obdobju med letoma 1970 in 1982, v katerem je Harrison posnel kar devet albumov, je sledila nadvse uspešna plošča Cloud nine. Harrison se tu izkaže predvsem kot vokalist, povsem novo zvočno dimenzijo pa pridobijo tudi ritmični in solistični vložki, začinjeni s slide kitaro, stalnico večine posnetkov. Album iz leta 1987 je nemara še bolj kot po sodelovanju z Jeffom Lynneom (Electric light orchestra), ki je Georgeu pomagal pri produkciji, poznan po MTV hitu Got my mind set on you, skladbi, ki jo je za James Raya davnega leta 1962 napisal Rudy Clark. Tudi drugemu hitu When we was fab, ki se nostalgično ozira za zlatimi časi šestdesetih, ko je bila Beatlemania na vrhuncu, je močno pomagal video, v katerem poleg Georgea v obveznem Sgt. Pepper kostumu nastopa tudi Ringo Starr. Cloud nine, ki je pomenil vrhunec Harrisonovega poznega obdobja, je bil tudi zadnji studijski izdelek tega prefinjenega in poduhovljenega umetnika. Sklepno poglavje z naslovom Brainwashed, ploščo s katero se je ukvarjal še v zadnjih tednih pred smrtjo, sta mu po njegovih navodilih pomagala napisati ter dokončati njegov sin in Jeff Lynne. Na tem albumu bomo našli skladbo Any road ter mistični instumental Marwa blues, eno zadnjih melodij izpod njegovega peresa.
Let it roll tako ni samo zbirka najbolj znanih pesmi Georgea Harrisona, ampak predvsem ganljiva in poučna osebna izkaznica človeka, ki je ljubil svojo glasbo. Gre za prvo kompilacijo, ki zajema njegov celoten opus, torej skladbe iz vseh obdobij njegovega samostojnega glasbenega ustvarjanja. Poleg lepih melodij, spevnih refrenov in vsega tistega, kar je proslavilo že četverico in Liverpoola, pa bomo tu našli še nekaj dosti bolj dragocenega - glasbo, ki ni samo prijetna in všečna, ampak ima tudi moč, da spremeni svet. To pa je bržkone tudi najpomembnejša zapuščina velikega umetnika, ki se je poslovil mnogo prezgodaj in se za vedno umaknil na cvetoč in z jutranjim soncem obsijan Claptonov vrt, kjer pred mnogimi leti napisal pesem Here comes the sun.
na vrh