Ne morem si predstavljati definiranja jugoslovanskega punka, če ne bi na zemljevid vseh glavnih mest nekdanje domovine pripisal z velikimi črkami poleg Pule še ime betonskega branika garaže, mesta Rijeka. Tudi zavoljo izjemne in zelo prodorne zasedbe Termiti,Parafi prav iz slednjih pa so v končni fazi začeli prvi koraki skupine, ki ikonoklastično ruši vse meje dovoljenega, pričakovanega, z odrsko pojavo, sporočili in odrskimi rituali pa prinašajo na balkanske odre šok, goloto, visoko dvignjeni sredinec ter dobro zabavo in glasbo – mislim seveda na zasedbo Let 3. Kljub dobro znanem imenu pa le redki vedo, da je imela skupina pred dokončno ustalitvijo in začetnim delom od leta 1986 dalje imela še eno zelo pomembno vmesno fazo, z imenom obdobje Let 2. Prav obdobje deviškega zgodnjega delovanja ter že v zgodnjih osemdesetih letih izkazano predanost teatru in umetnosti odseva antalogijski potop v manj znano in manj oglaševano preteklost glasbenikov Mrleta, Prlje ter sozarotnikov iz lokalnih zasedb. Unitarizem klenih idej se je prelil v album z imenom Punjeta, ki po več kot tridesetih letih brez dodatnega kiča in obdelav z minimalnimi posegi razstira pogled v srce projekta multimedijskega projekta Strukturne ptice.
Ne verjamem v naključja, vsaj pri snovanju glasbe s sržjo ne, tako verjamem, da je bil koncept dela in zasnove že v zasedbi Let 2 vse prej kot plod srečnih naključij in trenutne asociacije ali navdiha. Prvo postavo zasedbe Let 2 so takrat tvorili Damir Martinović Mrle, ki je pred tem deloval v projektu Strukturne ptice ter bandu Termiti, Zoran Prodanović Prlja, ki je scenske izkušnje nabiral v zasedbi Umjetnici ulice, bobnar Berislav Dumenčić Kiko (prav tako iz Termitov) ter kitarist Mladen Vičić Ritchie, ki je predhodno igral v bandu Paraf. Album Punjeta vrti kazalce v čas zgodnjih osemdesetih, most s sedanjostjo pa je bolje poučenim pa vez ponuja tudi kičasta naslovnica, ki jo »krasi« obraz legende reške scene Binga, ki je pred več kot dvema decenijami pustil pečat tudi naslovnici kultne plošče zasedbe Let 3, albuma Two Dogs Fucking. Pomen Let 2 je predvsem v tem, da je kvalitetno nadaljeval tektonično vznemirljivo delo pregovorno močne in dobro delujoče reške scene, s svojimi temačnimi, mogočnimi in energetičnimi izlivi poetične novovalovske zgoščenosti pa so postali nepogrešljivi člen v verigi nadgradnje in evolucije med adolescentno zagrenjenostjo Termitov, sanjavostjo subtilnih Strukturnih ptic ter megalomansko širokopoteznostjo in grotesko Let 3. Punkoidna esenca je postopno izparela, praznino pa je začel tudi na obali Kvarnerja polniti novi val s svojo kaotičnostjo melodike, metaforično neulovljivostjo v hoji med humorjem in grenkobno resnobnostjo, kompleksnejšimi kompozicijami. V Let 2 punk in novi val v bistvu sobivata simultano, ne da bi se v svoji kontradiktornosti izničevala.
Družbena kritika proti socialističnim oligarhom in samodržcem je tako danes, trideset let kasneje ostro uperjeno proti aktualnim brezidejnim brezidejnim voditeljem, že uvodni let po ponavljajoči metriki uvodnega komada Let pa izkaže, da je Rijeka našla svoj odgovor beograjski soldateski novovalovskih senzacij v prodornem baritonu Prljinega vokala, ki ga dopolnjuje tenka, rahlo naivna Ritchijeva kitara, monotoni Kikovi bobni in basistična podpora odločnega Mrlje. Močnejši trenutek plošče sledi že s skladbo Posljednja noć, ki se vcepi v spomin z izmenjavo sive monotonije ter optimistične igre basa, kitara in bobnov. »Ljudi odlaze / zadnja frka u šarenu noć / Odlaze u noć, najmračniju noć / Ljudi prolaze / najluđa frka u šarenu noć« poje Prle, pred očmi pa si brez težav predstavljam siva pročelja reških nebotičnikov ter mladino, ki zre proti zamegljenim horizontom s tesnobo v srcu in črnino v mislih. Let 2 slikajo pejzaže s precej klaustrofobičnimi glasbenimi pasteli, zloveščost visokotonsko obarvanih kitarskih piskov pa se nadaljuje tudi v hladu skladbe Crni dinamiti. Jekleno hladni odmevi hudo distorzirane kitare ter jasna linija basa in bobnov se, navkljub malce provizorični in že zdavnaj preživeti produkciji, lepo gosti v nekaj, kar v spomin prikliče zvočno podobo Joy Divisionov ali zgodnjih The Smiths, le da Prlja patetike ne izseva. Njegove glasilke so namenjene izpovedanju svoje potentne grožnje sistemu, namesto psvok in grlenega revolta pa je glavno orožje obračuna s poetičnostjo, prispodobami in simboli zašiljeno pero. Pokušaj je izliv simbolike in tone metafor, ki izpoveduje pripoved zadetosti, heroinske transcendence s hladnih pločnikov odtujenega mesta. Kot bi preselili sporočilnost EKV na reško obalo je misel, ki vas zlahka prešine in presune.
Bolj ostro in grobo zveni Zora, ki je bolj nebrušeni del v mozaiku celote, z demoidno demoničnostjo brutalno okrnjene produkcije pa vnaša na ploščo vonj po zaklonišču, garaži, plesni, vlagi in hektolitrih znoju, ki ga je takrat mlada zasedba izcejala za bolj suvereno in srčno iskreno moč postaviti svetu vsa zrcala, zaradi katerih bi se lahko izpraznjene kulise navidezno srečnega in funkcionalnega sveta lahko sesula v nič, v prah. Idealizem ali nadrealizem? »Ne trebam te, jer imam sve,« seje v svet seme nejevolje Prlja v skladbi Ne trebam te, precej suha skladba pa dehidrira morje upanja ter gasi zadnjo svečo moči ter upora, energetski vampirski trenutek plošče pa je obenem pospešen in utemeljen zgolj na Kikovim bobnom bolj približanih mikrofonih. Bolj sočno in globoko poseže skladba Tisuče evnuha, jasni hommage vsem tistim, ki ne premorejo dovolj jajc in volje, da bi zaživeli, se osvobodili jeklenih spon odvisnosti – od sistema, od kemije, od ljudi, od lažnih idealov. Sam u vodi je prava novovalovska mojstrovina, ki požene svoje priseske v substrat gostega basa, kristalno tekočih bobnov ter kot britev tanke kitare, Prlja pa meditativno preliva svoj gnev nad praznino in brezsmiselnostjo eksistence, v kateri svoje prazne obljube lajajo množice tistih, ki zmorejo lajati kot ribe, iz globin temnega morja, obnorenega s pesmijo kitov pa vrejo na plan zgolj fragmenti, asociacije, besede ponavljajoče norosti. Alternativni biser je prava meditacija za vstop v pospešene obrate nezaupljivega Nepovjerenja, ves nakocinjen pa postanem pri sklabi Gomile, ki predstavlja kozmično polovico skladbi Punjeta. Rockovski filing je zgolj navidezno lahkotnejši, saj je sporočilo himne delavskemu razredu tudi po treh decenijah isto - smo, kjer smo že dolgo, in ne premikamo se naprej. »Gomile umiru glasno,« artikulira aktualnost današnjega časa izstradanosti, Let 2 pa so punkoidni kritiki, ki pa revolucionarno rožljanje z orožjem zamenjajo s pozivom k individualni odgovornosti in delovanju. Pred iztekom Punjete se po klaustrofobičnem in iritantno izmozgavajočem Mostu zgodi potop v teater eksistence. S skladbo Moram li, ki je bolj kot kompakten udarec glasbe v medzvezdje razpršeni recital, glasbena impresija, žgejo Let 2 temačni jam session namenjen smrti, umiranju, bolezni, bolečini in slovesu, življenju samemu. Smisla ni, globlja sporočila so iluzija, brezizhodnost teatra absurda pa se gosti do velikega finalav celoto dodata tudi dve skladbi novejšega datuma. Let 3 pustijo svoj krvavi pečat na prtu preteklosti z dvema glasbenima teatraličnima biseroma –s precej bolj dovršeno izvedbo skladb Pere pere, ki pokaže, da je idejno jedro zasedbe ostalo neskvarjeno, le interpretacija se je precej spremenila in izkristaliziral ter z naslovno Punjeto. Himnični konec odpre vse registre, ki rekonceptualizira Gomile, da izkriči dejstvo, da je ostalo vse enako kot dandanes, kljub nič kaj optimističnemu sklepu pa se po dojetju Heglovega dejstva, da se stvari prvič zgodijo kot tragedija, drugič kot farsa, da na napev lastni ljudski neumnosti ter idiotiji tudi lepo plesati na napev, ki bi ga zlahka pripisal kakim Drinkersom, pa pustimo asociacije na domače loge.
Dejstvo je, da je album Punjeta dokument preživetega, a nujnega časa, benda, pravzaprav, brez katerega bi bila reška scena precej bolj siromašna, invalidna. Šlo je za nujno dejanje, korak v neznano, iz katerega se je lahko iz stare zaveze punku rodilo nekaj novega. Tu bi se strinjal, da današnje hrvaške scene praktično ne morem slikati na polno brez podobe brkatih stricev z velikimi kurci ter ne vedno najbolj razumljenimi parolami. Let 3 so nujno zlo, ma kakšno zlo, pravzaprav nuja, ki drami svet z obscenostjo ter grotesknostjo, v kateri se zlahka vsaj za hipec prepozna vsak člen naše družbe. Če sedaj ekipa pravi, da je potrebno Kurcem do vjere, ostaja svet še vedno oder, na katerem lahko Mrle, Prlja in kompanija izkazujejo svojo inteligentno nadvlado vsem normativom. Brez Let 2 nedvomno ne bi bilo Let 3, Punjeta pa je dejansko priložnost, da se vsaj za trenutek poklonimo začetkom velike zgodbe Leta 3, ki v svoji izvirni obliki sicer ne bo imela nadaljevanja ali nadgradnje, je pa Let 2 v svojem kratkem obdobju eruptivnega glasbenega delovanja glasno označila začetek, primordialni trenutek porajanja nečesa večjega, brezkompromisnejšega in bolj kurčato pogumnega. Punjeta kljub nizu stihov o praznini in brezupu podaja štafeto polnosti in glasbene genialnosti tako zasedbi Let 3 kot celotni reški glasbeni sceni, ki potentno nadaljuje delo praočakov reškega punka.
na vrh