Marillion v zadnjih letih z navidezno igrivo lahkotnostjo in v razmeroma kratkem času izdajajo studijske albume, ki znotraj izjemno lojalne skupnosti njihovih številnih privržencev obvezno porajajo precej mešane občutke, a se ponavadi na koncu skoraj vsi strinjajo v oceni, da art rockovskim legendam z leti zlepa ne zmanjka domišljije in pustolovske žilice, kar jih ohranja v eliti najbolj zanimivih zasedb, ki delujejo na zapleteni meji med eksperimentalno in popularno glasbo. Tokrat so se odločili za popolnoma drugačen pristop, ki bo marsikoga presenetil, saj "Less Is More" ni običajen, električno usmerjen studijski album, temveč gre za njihov prvi popolnoma akustični izdelek sploh, kar pomeni, da so nekatere večletne favorite preoblekli v akustične srajčke.
Ta precej nenavaden korak za tradicionalno električno zasedbo je porodil različne rezultate. Nekatere nove verzije starih favoritov izpadejo na moč posrečene, medtem ko druge skoraj popolnoma izgubijo izvorno magijo. Od vseh glasbenikov na albumu je bržkone najbolj užival kitarist Steve Rothery, mojster kitarske subtilnosti, ki se je zelo dobro prilagodil akustični situaciji, medtem ko mu uspešno sledi klaviaturist Mark Kelly s skorajda popolnoma minimalističnimi sintetizatorskimi vložki. Tovrsten akustičen pristop je bil še poseben izziv za bobnarja Iana Mosleya, ki ponavadi še kako rad prihaja v ospredje, tokrat pa se je moral na kar se da takten način umakniti v ozadje. Tudi Trewavasovih bas linij se pogostokrat ne sliši tako dobro kot ponavadi. Steve Hogarth je po drugi strani dobil odlično priložnost, da se s skorajda popolno odsotnostjo elektrificiranih in kompleksnih zvočnih zidov vnovič izkaže kot pevec, ki je tudi na stara leta uspel zelo dobro ohraniti svoj vokal.
Izbor na novo obdelanih del ni moč razglasiti ravno za spektakularen, saj bo vsakdo pogrešal kakega izmed svojih favoritov. Večinoma gre za skladbe, katere so v živo v zadnjih dvajsetih letih že "neštetokrat" izvajali. Vse akustične priredbe izvirajo z večine albumov od leta 1989 naprej, se pravi odkar si gospod H služi kruh v vlogi njihovega glavnega pevca. Za ogrevanje so izbrali dve izmed bolj priljubljenih skladb z albuma "marillion.com" (1999), "Go!" in "Interior Lulu" od katerih boljše izpade zadnja, saj uspešno zaživi s spremenjenim, precej bolj subtilnim vzdušjem. Med boljše predelave spada tudi dolgoletna klasika "Out Of This World" z albuma "Afraid Of Sunlight" (1995), katera govori o tragediji Donalda Campbella, človeka kateri je s svojim vozilom želel postaviti hitrostni rekord v vodni plovbi. Zanimivo je izpadla tudi "Brave" (1994) klasika "Hard As Love", ki je v novi podobi zaživela s precej bolj optimističnim nabojem. "Memory Of Water" (original se nahaja na albumu "This Strange Engine", 1997), ki je že tradicionalno tiha in baladeskno usmerjena stvaritev pa je edina priredba, ki je s pomočjo popolnoma osvežene ambientalne magije, resen konkurent studijskemu izvirniku.
Precej manj prepričljivo so izpadle akustične predelave bolj dramatičnih in epsko usmerjenih del kakršen je denimo "The Space..." s H-jevega krstnega albuma "Season's End" (1989). Marsikdo bo pogrešal pompozne klaviaturske aranžmaje in večjo H-jevo emocionalno angažiranost, ki je prevevala original. Album "Anoraknophobia" (2001) za katerega že dolgo ni skrivnost, da sodi med najljubše pri članih skupine je zastopan s kar tremi akustičnimi predelavami od katerih je zaradi nekaterih jazzovsko usmerjenih improvizacij na relaciji klaviatur še najboljše izpadla "If My Heart Were a Ball It Would Roll Uphill". Ena izmed izvedb izvira tudi z zadnjega (električnega) studijskega albuma "Happiness Is The Road" (2008) in sicer "Wrapped Up in Time", ki po ambientu skorajda povsem sledi izvirniku. Na koncu se nahaja še t.i. skrita in neimenovana bonus skladba, ki pa ni nikakršno dramatično presenečenje, saj gre "samo" za posrečeno predelavo psihadelično-odštekane "Afraid Of Sunlight" klasike "Cannibal Surf Babe".
Na seznamu izvedb se nahaja zgolj ena nova skladba in sicer "It's Not Your Fault", ki pa ni popolnoma nič posebnega, da ne rečem razočaranje, vsaj za njihove običajne razmere. Prav tako ni zaslediti nobenih skladb iz obdobja s Fishem, kar seveda ni nobeno presenečenje in je po svoje celo dobrodošlo, glede na H-jevo običajno, emocionalno neprepričljivo izvajanje del iz časa pred njegovim prihodom v skupino. Posameznimi priredbam gre morda nekoliko zameriti, da bi lahko ponekod uporabili nekoliko več domišljije in vsaj malo razširili posamezne aranžmaje, a so jih pustili v originalni dolžini ali celo skrajšali, a to v ničemer ne zmanjšuje vsesplošnega užitka, ki vlada med poslušanjem tega izdelka.
"Less Is More" je v osnovi zanimiv akustični eksperiment, ki bo zagotovo ogrel najbolj zveste Marillion privržence, medtem ko bo tiste manj angažirane pustil razmeroma hladne, kaj šele, da bi jim prinesel kake morebitne nove navdušence. Z njim so Marillion predvsem potrdili, da ostajajo med glavnimi mojstri zvokovne redefinicije. V to, da se je skupina med njegovim nastajanjem izjemno zabavala sploh ne gre dvomiti, čeprav vsi sadovi akustičnih re-aranžiranj niso enako posrečeni. Od časa do časa je zanimivo prisluhniti tistim večletnim klasikam, ki so akustično preobrazbo uspele dobro prestati in se ponovno naužiti inštrumentalne vsestranskosti in priostrenega smisla za improvizacijo, ki vlada znotraj članov te legendarne skupine. Svoj sloves "ljudskega" banda, ki s privrženci komunicira na kar se da domačen način pa bodo najbolje upravičili s tem, da "Less Is More" ne bodo tržili po običajni ceni regularnega, elektrificiranega studijskega albuma.
na vrh