Magma: Les Voix

Po nekajletnem premoru in eksperimentiranju z nekoliko drugačno glasbo v zasedbi The Offering, se je Christian Vander na začetku devetdesetih let odločil obuditi Magmo. Eden prvih koncertov je bil takoimenovani "Les Voix" v Franciji, kjer se zasedba pokaže v drugačni podobi. Ne le, da je Vander okrog sebe zbral popolnoma nove sodelavce (razen žene Stelle so vsi obrazi novi), temveč je tudi glasbena podoba korenito spremenjena. Tokrat v Magmi sodeluje še celo za njih ogromno število glasbenikov – kar osem vokalistov (poleg žene tudi hčerka Julie) , dva klaviaturista, eden kontrabasist in Vander sam kot solo vokalist, pianist ter bobnar.

Izkušnja v The Offering, kjer se je Vander predvsem posvečal razvoju svojih vokalnih sposobnosti, je očitno nekoliko spremenil pogled francoskega gospoda na glasbo. Vokalni aranžmaji so bili v Magmi vedno izjemno pomebni, a še nikoli niso bilo narejeni tako zelo temeljito kot tukaj. Prav opazi se, da so ostali inštrumenti le sekundarnega pomena.

Pri Magmi je že v navadi, da se na koncertih igra tudi nekaj skladb, ki še nikoli niso bile izdane kot studijski posnetki. Pri "Les Voix" to velja kar za tri od štirih skladb, le Wurdah Itah (sicer uradno Vanderjev solo projekt) je že znana. Od treh ostalih kompozicij je znano ime le prve (Emehnteht-Re), ki se pojavi kot dodatek že na Live/Hhai. Tako Emehnteht-Re, Zess in Wurdah Itah so skrajšane verzije, medtem ko je C'est Pour Nous skladba,ki jo Magma prav pogosto ni igrala.

Nekatere kritike ta album poimenujejo kar akustična Magma, a glede na to, da so prisotni električni klavirji in sintetizatorji, je ta izjava nekoliko netočna. Res je, da nekateri tipični elementi zeuhla, kot so uničujoč bas in divji bobni, niso prisotni in da je ta različica skupine precej bolj sprejemljiva za širši krog poslušalcev, a še vedno je zvok prepoznaven. Ne bi ga mogel zamenjati za katero drugo zasedbo. Razkošni vokalni aranžmaji in zborovsko petje poskrbijo, da glasba izpade kar se da estetska in bolj dostopna, bobnanja skorajda ni (le na Wurdah Itah, pa še takrat zelo zadržano), kontrabas v primerjavi z električnim basom zveni zelo krotko, klaviature pa so bolj ali manj v ozadju (ali igrajo iste melodije kot jih pojejo vokalisti, ali pa dolge akorde).

Tokrat vlogo glavnega vokalista zopet prevzame kar veliki šef sam. Njegov vokalni stil je mnogim nadležen, a meni se zdi eden najbolj raznovrstnih pevcev nasploh. Lahko poje v normalnem slogu, v izredno visokem falzetu, lahko začne čisti jazzovski "scat", lahko pa tudi vrešči. Verjetno ravno vreščanje mnogokrat ljudi odvrne od Magme. Priznam, da tudi sam nisem ne vem kakšen pristaš tega dela skupine, a glasbo moraš jemati kot celoto in zato vreščanje vidim kot del eksperimenta in zgodbe. Na "Les Voix" Christian Vander kar nekajkrat prevzame vlogo neke vrste duhovnika (Zess), ki recitira nauk. Če bi pridige v cerkvah zvenelo tako, bi rade volje še kdaj šel na "duhovno" izobraževanje. Za razliko od mnogih duhovnikov, Vander zveni prepričljivo in ne zlagano. Kobaia je očitno res obrnjena pozitivistična slika Zemlje, če še duhovnikom lahko zaupaš.

Les Voix je album, ki morda res ne vsebuje nekaterih tistih stvari, ki so Magmo naredile tako specifično in edinstveno, a lepota tega projekta ni zaradi tega prav nič zasenčena. Vokalne melodije so med najlepšimi v njihovem katalogu, zborovsko petje pa tako čudovito, da te lahko gane do solz. Čeprav ta izdelek ni tretiran kot pomeben, ga jaz uvrščam med enega najljubših. Menim, da je Vander najboljši ko se odloči ustvarjati razkošno glasbo s poudarkom na človeškem glasu. Tokrat so solistične dolžnosti največkrat kar njegove in brez težav obvlada položaj. Les Voix resda ni album, ki bi bil reprezentativen za to veliko skupino, a je za začetnike kar primeren, ker ni tako grob in surov. Edino kar bi lahko ljudi motilo je Vanderjovo petje, ki je sicer meni prvovrstno, razumem pa, da bi znalo biti mnogim nadležno.