Šest let je minilo od zadnjega studijskega izdelka britanskih veteranov Praying Mantis, ustanovljenih davnega leta 1974 in skupine, ki je vzniknila na sceni v času eksplozije imenovane gibanje N.W.O.B.H.M. v začetku osemdesetih. Zgodovina zna povedati, da so se Praying Mantis v nadaljevanju kariere kaj hitro usmerili v vode takrat vzpenjajoče se AOR glasbe in razvili v svoji trdorockovski in metalski glasbeni viziji tudi izjemen primat muzikaličnosti, ki so jo negovali in vzdrževali skozi vsa leta kljubovanja, vzponov ter padcev. In vzdržali. Tudi do novega albuma »Legacy«.
Dolgo smo čakali nanj. To dolgo čakanje na novi album je sicer nekoliko ublažil single »Metalmorphosis« (2011), očitno pa je v zadnjih letih bend znova prerastel še eno fazo iskanja stabilnosti postave, ki se je sklenila v letu 2013, ko sta se ekipi naposled priključila pevec John Cuijpers in bobnar Hans in’t Zandt. »Legacy« je torej zorel in se razvijal debelih šest let, Praying Mantis pa so lahko nad sadovi, ki jih daje album, več kot zadovoljni. Poseduje namreč vse tipične zaščitne znamke glasbe Praying Mantis in kar je najbolj pomembno. Nov krepostni sveženj hipoma nalezljivih hiper-melodičnih refrenskih napevov, ki takoj zlezejo pod kožo. Ob prvem stiku z njimi. John Cuijpers je z vokalnim pristopom glasbeni viziji skupine več kot pisan na kožo. V kompozicije vnaša izreden melodični iztržek, njegov vokal pa razvija izredno moč, ki jo prenaša s peresno lahkoto skozi vse lege, tudi tiste najvišje. Čist, melodičen in avtoritativen pristop Cuijpersa je prežet z hiper-senzibilno strastjo v pristopanju do verzov. V mimobežnih primerjavah s pevci podobne branže, bi Cuijpersov pristop stlačili lahko tja nekam med bivšega Praying Mantis pevca Doogiea Whitea (Michael Scehnker's Temple of Rock, ex-Rainbow, ex-Yingwie J. Malsmteen, itn…) in prvo Europe grlo Joeya Temepsta.
Vsega tega visoko bombastičnega učinkovanja skladb preko albuma ne bi bilo, v kolikor ne bi imela brata Troy skritih v rokavu sveženj odličnih kitarskih fraz, ki združujejo izreden ekvilibrijum klasične (starošolske) heavymetalske udarnosti in porogljivosti, občasno skrižane z otipljivim občutkom drama teatra pogube, celo okulta (Better Man, Eyes Of A Child, Against the World, Fallen Angel), ki pa se brezsramno peča s karakteristikami tradicionalnega britanskega hardrockovskega principa in AOR glasbe. Skladbe so prežete z bombastiko!
Skladbe so mojstrsko strukturirane. Vse leži na pravem mestu z vsebinami doziranimi v pravih odmerkih. Od vokalnih harmonij, ki obdajajo vodilni vokal v refrenskih napevih, do tercetnih harmonij in detajliranja prehodov z dodatnimi kitarskimi ornamenti, do kompatibilnih »mid-eight« delov z zapeljivimi solažami. Kitarske fraze so »utrjene« tudi s klaviaturami. Razpoloženjski krešendo se nahaja seveda v refrenskih napevih, skupna pa to dosega mojstrsko s postopno gradacijo vzdušij preko kitic in predrefrenov. To prinesejo ne le bogate izkušnje, pač pa seveda neobhoden občutek, ki ti mora, kot komponistu, biti položen v zibelko. Produkcija je pravzaprav brezmadežna. Gradniki zvoka pretanjeno kontrastirani, album vzbuja občutja nostalgije po starih časih osemdesetih, obenem pa učinkuje v sozvočju z novimi časi, organsko in silno živahno! Praying Mantis ohranjajo na zrela leta z novim albumom izredno kreativno svežino in zagon! Dobro je, da je album nastajal šest let. Njegova vsebina je tako dlakocepsko izpiljena.
Čeprav se Praying Mantis gibljejo v predvidljivih šablonah lastne glasbene tipologije podane davno tega, dosega novi album velik idejno in razpoloženjsko razgibanost, ki niti za hip ne dolgočasi in ne navdaja s potencialnimi občutji ravnodušja. »Legacy« je skupno deseti studijski album skupine in drugi za založbo Frontiers Records, ki stoji ponosno ob boku najvidnejšim delom skupine, s studijskim prvencem »Time Tells No Lies« (1981) vred! Ne pozna izraznih klecljajev in slabih trenutkov in ne prinaša časovnih mašil. Ljubitelji te, krivično prezrte in spregledane britanske zasedbe, bodo več kot navdušeni nad stvaritvijo, za Praying Mantis pa upajmo, da se pojavijo na kakšni turneji stare evropske celine, po možnosti čim bliže Sloveniji! Album ,kot je »Legacy«, si namreč zasluži obilno koncertno predstavitev!
na vrh